Kakšen vonj ima knjiga?

Pesniku, pisatelju in prevajalcu Janku Ferku, ki je zbral po letih medtem šest križev, res nihče ne more očitati, da mu je kot avtorju uspela nekoč muha enodnevnica – in je izdal knjgo! Izšlo jih je namreč že štirideset. Doslej. Poezije in proze. V slovenščini in nemščini ter raznih prevodih. Zdaj so izšle njegove pesmi Konec tihožitij. V dveh knjigah. Dvojezično, v slovenščini in hrvaščini. Kajetan Kovič je o pesniku Janku Ferku nekoč zapisal: Pesnik se razgleduje po svetu, določa v njem svoj položaj ter stopa skoz doživeto smrt v poveličano ljubezen. Pri tem pa kot kak modrec z daljnega vzhoda tiho in zamišljeno sedi ob robu deževne kaplje, ki se v njej zrcali vesoljni svet.


V nezamenljivem ambientu oživljenih samostanskih ruševin v Podkloštru je nedavno, 21. junija, v talilnem loncu treh kultur in jezikov potekal 3. alpsko-jadranski literarni festival. S čim ste – ustvarjalci in ustvarjalke in organizatorji večjezične prireditve z naslovom »Seitenstechen« – postregli nad 200 obiskovalcem ter obarvali svoj in njihov večer?

Janko Ferk: Postregli smo s pristno literaturo. Roberta Dapunt, doma na Južnem Tirolskem, kar v treh jezikih, v ladinščini, v italijanščini in v nemščini. Njena ladinska literatura je zvenela tako čisto kakor ljudska pesem, čeprav jezika ne razumem.

Vsekakor je intencija organizatorja Geralda Eschenauerja, da predstavi v Podkloštru najboljše slovstvo alpsko-jadranskega prostora, kar mu je uspelo že tretjič. 
Slavnostni govornik festivala, Josef Winkler, po svoji znani navadi ni prizanesel nikomur. Bil je ponovno zelo odkrit – in političen, kakor se spodobi za angažiranega pisatelja.
Prireditev je filmana in so po-stavljeni povzetki na youtube: https://www.youtube.com/watch?v=J1vySCOZgF8&fbclid=IwAR2vuTu35Dp78N55aOqV3_t_haddSd7GSCcktpOIvtjLAm_0fGIS2wyEzwk
Naj še s ponosom omenim, da je bil Gerald Eschenauer na Univerzi v Celovcu moj zelo prizadevni študent. 

Je Koroška vendarle začela dojemati in sprejemati dragocen in edinstven zaklad, ki ji je – po viharnih vrtincih zgodovine in nepredvidljivostih božje gnade – vzrasel na stičišču slovanske, germanske in romanske kulture in njihovih jezikov?

Koroška dojema, a dojela še ni popolnoma. Dojeli so posamezniki kakor Gerald Eschenauer, kajpada tudi drugi, a v nekem genderskem smislu, da tako povem, še dolgo nismo v ravnovesju in tudi ne moremo biti, ker koroško slovensko slovstvo v literarno-sociološkem pogledu zdaleč nima možnosti nemškojezičnega. Vsekakor pa je naš koroški zaklad edinstven, kar dokazuje bogata knjižna žetev.

Komaj se poleže vihar, se na obzorju že zbirajo drugi oblaki. Kakšno mesto ima literatura – pisana beseda – ob sodobnem, v vse življenjske špranje kapljajočem, vsesplošnem tehnološkem razmahu ter ga bo imela v resda nepredstavljivi prihodnosti digitalizacije in prekipevajoče umetne inteligence? 

Dva medija bosta vsako digitalizacijo in vsak razvoj preživela. To je dobra stara tiskana knjiga in to je dobri stari tiskani časopis. Saj je samo treba pomisliti, da je ob meji dob, in sicer ob eni najbolj vidnih leta 1492, ko je Krištof Kolumb odkril tako imenovani Novi svet in ko je Luther objavil svojih 95 tez, deloval Johannes Gutenberg, nemški kovač, tiskar, založnik in predvsem izumitelj, katerega iznajdbe so edine, ki so preživele več kakor petsto let. Knjige v pravem pomenu besede ne bo ubil noben računalnik.  

Nekje sem bral, da bo v daljnji prihodnosti umetna inteligenca (UI) zdaleč presegla vse človeške sposobnosti in bodo tudi pesniki le še dragocen del svetovne kulturne dediščine. Misliš, da bodo recimo Cankarju in Prešernu nekoč vzeli njuni svetli mesti?

Povem po resnici, vse tehnologije me niti malo ne zanimajo. Nisem človek tehnike, sem človek besed. Srečen sem, če obvladam najosnovnejše možnosti svojega računalnika. Vem pa, da smo šele na začetku vseh tehnologij. Prave revolucije, po moje, še ni bilo. Ženske in moški, ki se ukvarjajo z umetno inteligenco, bodo še našli opcije, ki si jih danes niti ne moremo predstavljati. Upam pa, da nas ta inteligenca nikoli ne bo prekosila ali prestregla.

Vrniva se v sedanjost. Literarnih dotikov se je na tvojih življenjskih stezah nakopičila lepa vrsta. Če presko-čiva zajetno število publicističnih prispevkov in del, prevajanje, literarne in druge kritike in trajno raziskovanje evropskega leposlovnega snovanja, da tvojega poklicnega opravila kot sodnik ali kot predava-telj na univerzi sploh ne omenim, stojiva pred nespodbitnim faktom – osupljivo bero 40 knjig! Kako se oziraš naknadno sam na svoje večdesetletno pesnikovanje in pisateljevanje?

Srečen sem, da je v mojem – večdesetletnem, kakor praviš – delu vidna kontinuiteta. Nesrečen bi bil, če bi mi v vseh letih uspela le neka muha enodnevnica, kakor to nazorno imenuje Josef Winkler. O pisatelju lahko šele govoriš, če je viden opus, če lahko oceniš neko oprijemljivo delo. Dvesto ali tristo strani je za resno oceno premalo. Naknadno oziroma danes bi rekel, da sem presenečen, da mi je ta in ona knjiga uspela, najbolj srečen pa sem, da nikoli nisem moral dolgo iskati založbe za delo, ki sem ga hotel objaviti. Poleg tega se danes sam čudim, da sem prvi roman napisal ob koncu gimnazije.

Kaj je skrita sla pesnikovanja in pisateljevanja? Iskanje sreče, zadoščenja? Nuja, radost, nepotešeno hrepenenje, spogledljivost, intelektualni izziv, miselna pustolovščina …?

Mogoče, a to ni zanesljiv odgovor, hrepenenje po trenutku, ko držiš prvič, prvi trenutek novo knjigo v rokah in se vprašaš, kakšen vonj ima. Vonj knjig je nekaj posebnega.

Tu je še genialni in inspirativni Franz Kafka. Njegov lik in njegov literarni opus te zaposlujeta že vse življenje, zaradi česar si se z leti znašel tudi v krogu mednarodno renomiranih kafkologov – proučevalcev pisatelja in jurista Kafke in njegovega leposlovnega opusa. V čem je zate fascinacija tega pisatelja, ki si je šele desetletja po smrti utrl svojo pot v vrh svetovne literature?

Fascinacija Franza Kafke je predsem dejstvo, da lahko knjigo desetkrat odpreš in jo boš vsakič bral drugače. Vsaka beseda ima svoj pomen in sem se doslej osredotočil na njegov roman »Proces«. 

V novi študiji »Kafka, neu ausgelegt«, ki bo izšla septembra, sem se usmeril v njegovi dve oporoki, da naj njegov prijatelj Max Brod vse, kar je ostalo zapisanega, uniči, in na dve prozi, in sicer »Poročilo akademiji« ter »Pevka Josephina ali Mišje ljudstvo«.

Veliki kafkolog Heinz Politzer je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja konstatiral, da gre pri raziskovanju za »akademsko Kafkovo industrijo«, še bolj jedrnato in ostro pa je že leta 1964 v eseju »Against Interpretation« zapisala esejistka in filmarka Susan Sontag, da je pisateljevo delo »žrtev masovnega posiljevanja«. 

Sam se bavim s Franzem Kafko predvsem iz pravnega in pravno-filozofskega vidika. Prepričan sem, da iz tega zanemarjenega vidika le lahko doprinesem to in ono faseto. Tudi moja disertacija o Kafkovi pravni filozofiji je bila strokovna novost, kar so potrdili recenzenti v germanističnih in v pravnih revijah od Avstrije preko Nemčije do Združenih držav Amerike. Ta študija je bila tudi povod za moje delo na Univerzi v Celovcu, kamor sta me pred skoraj tridesetimi leti povabila filozofa Helmut Stockhammer in Manfred Moser. Ta možnost je do danes med najlepšimi izkušnjami mojega življenja.

Trenutno, v tem vročem poletju, pišem strokovni članek o vidnem avstrijskem juristu za jubilejni zbornik. Zanimivo je, kaj vse se nabere, če potegneš črto ob okroglem rojstnem dnevu.   

Za svoj »okrogli« rojstni dan si si želel izid svojih zbranih pesmi pri celovški Mohorjevi založbi, ki je bila dolga leta nekako tvoja »hišna založba«. Naposled je dvodelna zbirka tvojih zbranih pesmi izšla kot dvojezična zbirka v slovenščini in hrvaščini z naslovom »Konec tihožitij / Kraj mrtvih priroda« pri zagrebški založbi Lara. Menda je res, da je človek pozornosti in priznanja deležen v tujini in le redko doma?

Že 21. oktobra 2014, da 2014, po predstavitvi mojega »Cesarja« v avstrijski ambasadi v Ljubljani, sem Francu Kelihu izrazil željo, da bi za okrogli rojstni dan, decembra 2018, torej več kakor štiri leta pozneje, izdal v Mohorjevi založbi Zbrane pesmi. Po mesecih in mesecih je gospod direktor enkrat za deset minut utegnil, da sva se kratko dobila. Potem pa je bil bolan, zadržan, kar koli pač – za dolgoletnega avtorja Mohorjeve ni in ni bil dosegljiv. V Mohorjevi založbi sem do takrat izdal več kakor deset knjig. Ko sem, ko je bilo tako rekoč pet minut pred dvanajsto, vprašal, kako je z Zbranimi pesmimi, mi je magister Filipič povedal, da moram sofinancirati mojo ubogo zbirko, kajti prodaja ne bo zadostna … K temu jasno in naravnost povem, da sem doslej objavil štirideset knjig in niti ene nisem financiral sam ali kaj doplačal in tudi nikoli ne bom. Če literatura sama ni vredna knjige, je tudi ni treba založiti. 

Ravnanje založbe s »hišnim avtorjem« pa se mi zdi nekulturno, vzvišeno in neolikano. Ne verjamem, da si takšna stara dama, kakor je Mohorjeva, ne bi mogla privoščiti, da meni izda Zbrane pesmi.

Trenutno sem v pogovoru z neko slovensko založbo za izdajo Zbranih pesmi, ki mi je sodelovanje ponudila sama od sebe, ko je zvedela za dvojezično zagrebško izdajo.Po sili knjige ne potrebujem. Jeseni se bo spet nabralo nekaj predstavitev nove knjige, prva bo 10. oktobra v graškem Kriminalnem muzeju Hansa Grossa, o katerem sem pisal v knjigi »Drei Juristen. Gross – Kafka – Rode«. Krogi se vedno spet zaključujejo.    

Iz rubrike Kultura preberite tudi