Jožko Hudl, Tevž Nachbar in Franc Picej že desetletja delajo v Svaveji uti Slovenskega prosvetnega društva Edinost v Pliberku. V tem času so na jormaškem travniku marsikaj doživeli. Več so nam povedali v pogovoru.
Brez prostovoljcev ni aktivnega društva. Da šotor na pliberškem jormaku pomeni več dela, kot ga povzročajo navadne društvene prireditve, vejo društveniki Slovenskega prosvetnega društva Edinost vse od leta 1975, ko so na jormaku imeli prvič lasten šotor. Tedaj so se projekta lotili brez vsakršnih izkušenj. Breznikovega šotora, kamor so koroški Slovenci pred tem radi zahajali, tedaj ni bilo več. Kot edini član odbora sem bil proti temu, da imamo šotor na jormaku, pravi Jožko Hudl, ki je tedaj predsedoval društvu. V prvih letih obstoja se je uveljavilo tudi ime Svaveja uta. Nismo si izbrali tega imena, pravi Franc Picej, rekli so pač “tisti z uto”. To ni nenavadno, saj so takrat imeli šotori leseno ogrodje. Tudi šanki in vsa ostala oprema je bila iz lesa. Prvi šotor so društveniki dobili od globaških gasilcev, postavljen pa je bil čisto na robu jormaškega travnika, pravi Tevž Nachbar. Torej tam, kjer je danes rock šotor. Po dveh letih so dobili današnji prostor.
Na začetku so jih bojkotirali
Pliberčani so nas na začetku bojkotirali, pravi Hudl. Društvenikom niso hoteli prodati žemelj in ko se je Hudl šel pogajat s pliberško pivovarno v Sorgendorfu, so mu tam rekli, da dobi pivo, miz pa ne. Šele ko je rekel, da bo potem pač uvažal pivo znamke Union, je tudi on dobil mize. Prvo koncesijo je društvenikom dala na razpolago Marija Breznik. Živila so najprej kupovali v Globasnici, kasneje pa pri Zadrugi v Pliberku. Tam so dobili ključ in ko je česa zmanjkalo, so lahko šli sami v trgovino.
Sprva je bil jormak za en dan krajši in se je začel šele v soboto. Leta 1993 pa je prvič v petek na sejmišču potekal dan za upokojence. Društveniki so od tedaj naprej prirejali srečanje upokojencev in kot edini šotor to prireditev obdržali do danes. Po petih letih so srečanje upokojencev prestavili na soboto, saj so tudi upokojenci želeli videti več od jormaka, kot je tedaj nudil mirnejši petek. To se je spremenilo, saj je zdaj tudi petek ponavadi zelo dobro obiskan.
V času jormaka se spreminja vreme
Domačini vejo, da jormaški vikend velikokrat prinese tudi drugo vreme. Če je dolgo suša, mora priti jormaški vikend, da bo dež, pravi Picej. Glede zaslužka pa izkušeni trio pravi, da je najbolje, če je najprej lepo, nato malo dežja, da se šotor napolni, nato pa spet lepo. Spominjajo se časov, ko je ob slabem vremenu skozi šotor tekel manjši potoček. Danes to ni več možno, saj imajo vsi večji šotori tla. Nachbar se spominja leta, ko so bili razprodani vsi gumijasti škornji v Pliberku.
Da je bila Svaveja uta vsa leta kraj srečanja, potrjujejo vsi trije. Ljudje so vedeli, da bodo določene osebe vsako leto srečali v šotoru Slovenskega prosvetnega društva Edinost v Pliberku, kar v veliki meri velja še danes.
Seveda prej infrastruktura na jormaku še ni bila tako urejena kot zdaj, ko so po celem sejmišču široke gramozne poti in je blizu šotorov priključek za vodo in električni tok. Danes si ne moreš več predstavljati, koliko dela smo imeli z zakopavanjem cevi za vodo in tok, ugotavlja Nachbar in dodaja, da je še danes treba pripeljati celotno orodje, vsak žebelj in vsako žico.
Picej pripoveduje, da je v času jormaka s svojim traktorjem, ki je stal ob šotoru, potegnil s travnika nekaj sto obtičalih tovornjakov in avtomobilov. V primeru, da je deževalo pred jormakom, jih je potegnil tudi na sejmišče, saj so ga mnogi razstavljalci že poznali in vedeli, da že nekaj dni pred jormakom z ostalimi pomagači pripravlja Svavejo uto. Spominja se rekordnega leta, ko je pomagal 70 tovornjakom in avtomobilom, ki so obtičali. Neko leto je od razstavljalcev v zahvalo dobil plastično vrečo, polno žetonov za vožnje v zabaviščnem parku, ki so tehtali dva kilograma. Hčerka je do ponedeljka vse porabila. Kar je za Piceja traktor, je za Nachbarja njegov VW kombi, s katerim na jormak ni vozil le orodja, temveč tudi kuhinjsko opremo.
Prav kuhinjske opreme društvo na začetku še ni imelo, tako da so na sejmišče pripeljali štedilnike in hladilnike, ki so jih pobrali kar doma v kuhinji. Sprva so kuhali celo s štedilnikom na les. Šele sčasoma je društvo kupilo lastno kuhinjsko opremo.
Medtem ko danes šotor postavi podjetje, so člani SPD Edinost prej seveda tudi za to poskrbeli sami. Vsekakor je celoten potek zahteval veliko prostovoljcev, ki so pomagali pri pripravi šotora, med jormakom v kuhinji in za šankom in pri pospravljanju po jormaku. Še danes društveniki investirajo več dni v Svavejo uto, kuhinjo pa je prevzel gostilničar in mesar Partl iz Dobrle vasi. Picej pripoveduje, da je več kot desetletje vsako leto porabil tri tedne dopusta za Svavejo uto, Nachbar pa pravi, da bi lahko postavil dve hiši v času, ko je pomagal v številnih društvih, mdr. tudi v Svaveji uti. Še danes vsi trije radi pomagajo in poudarjajo, da jim nikoli ni bilo žal, da so si vzeli toliko časa za društveno delo in Svavejo uto. Ni nam žal, ponosni smo, da smo nekaj ustvarili, zelo primerno zaključuje Nachbar.
