Brez gostišča Breznik v osrčju Pliberka z bogato in nekoč tudi dramatično zgodovino si ne moreš predstavljati jormaka. Sedaj vodijo Breznikovo gostišče že v tretji generaciji.
V mojih otroških spominih na pliberški jormak zavzema posebno mesto povojna Breznikova uta, kot smo ji pravili domačini. Še posebej v 50. in zgodnjih 60. letih prejšnjega stoletja je bila zelo priljub-ljena. To predvsem zato, ker je Štefan Breznik (1924–1988), ki je po nasilni smrti svojega očeta Štefana Breznika st. (1883–1943) po koncu 2. svetovne vojne prevzel domačo gostilno v osrčju mesta Pliberk, poskrbel za poskočno glasbo in odlična vina, med drugim iz Slovenije. Pri tem je sodelovala domala vsa družina, kot se v pogovoru z Novicami spominja Cilka Ceron, najmlajša hči Štefana Breznika st. ter njegove žene Marije, roj. Oblak (1891–1968), ki je prihajala iz Gorenjske. Tudi muzikantje so med letoma 1957 in 1964 prihajali iz Gorenjske – »Kranjski kvintet« oz. »Dobri znanci«. Ljudje so bili navdušeni ob odlični glasbi gorenjskih muzikantov in so se skoraj do onemoglosti ter od samega veselja vrteli na plesišču. Za »Dobrimi znanci« je v Breznikovi uti zabavala štajerska skupina »Robinson« iz Knittelfelda, dokler ni na začetku 70. let prešnjega stoletja Breznikovo uto nasledilo pliberško gostišče Rößlwirt ter pozneje pliberški nočni lokal Cafe Bar Pigalle.
Nekoč se je reklo »Pri Prajerju«
Temelje Breznikovega gostinskega podjetja je položil Štefan Breznik st., rojen 23. decembra 1883 v Vogrčah. Okoli leta 1910 je kupil v Pliberku gostilno »Pri Prajerju« (»Altes Brauhaus«). Leta 1912 se je oženil z Marijo Oblak in si ustvaril družino z 10 otroki; danes živi samo še hči Cilka, por. Ceron iz Loč.
Štefan Breznik st. je bil gostilničar v najžlahtnejšem pomenu besede. Vedel je za vsak nasvet in pomagal vsakemu, ki je tega potreboval ali zanj prosil. Predvsem pa je bil Breznikov oče mož, ki se ni vdal po plebiscitu. Ali kot se ga je spominjal v Našem ted-niku (5. februarja 1993) rojeni Libučan Tone Jelen (1916–2013): »Dal je v svoji hiši na razpolago dvorano v prvem nadstropju, kjer so se še po vojni odvijale slovenske prireditve. Poleg kulturnega društva je v Breznikovi hiši imela sedež tudi Posojilnica – dokler ni napočil črni dan, ko so gestapovci leta 1941 Breznikovega očeta skupaj s Francem Lienhardom iz Libuč in Janezem Krevcem s sosednjega Blata aretirali, 21. januarja 1943 pa jih v Berlinu obsodili, Štefana Breznika st. na 18 mesecev zapora. Samo dva tedna zatem je Štefan Breznik st. umrl, mama Marija in otroci pa so izvedeli o smrti svojega očeta v Hesselbergu, kamor so jih izselili nacisti.
Štefan Breznik II.
Po vojni je Štefan Breznik ml., ki je kot mladinec pretrpel pekel v koncentracijskem taborišču Dachau, nadaljeval tradicijo svojega očeta. S prodajo skednja in zemljišča ob Velikovški cesti slovenskim organizacijam je položil tudi temelj razvoju zadružne dejavnosti slovenske narodne skupnosti – in Kulturnega doma Pliberk. Dokler še ni bilo Kulturnega doma, so se sestanki pliberškega SPD »Edinost« odvijali tudi po 2. svetovni vojni pri Brezniku. Prav tako je Štefan Breznik II. skupaj z ženo Marijo (1931–2013) prenovil gostilno in jo razširil s sobami, ob Zablaškem jezeru pa je kupil nekdanjo Živovo kmetijo, na kateri je leta 1964 položil temelje za sodoben camping. Pri tem naj bi mu šel zelo na roko nekdanji avstrijski zvezni predsednik Adolf Schärf (1890–1965).
Medtem je že vrsto let na krmilu tretja Breznikova generacija na osnovi dveh podjetih – eno pristojno za camping na Zablaškem jezeru, drugo za gostišče v Pliberku. Skupno vodita podjetji družini Stefana in Angelike Breznik ter Christe in Gerharda Primožič-Breznik. Stefan in Christa sta leta 2014, ob 50-letnici campinga, skupaj z zakonskima partnerjema prejela tudi pliberški mestni ter koroški deželni grb. Medtem je Christa na žalost že med rajnimi; umrla je 17. decembra 2020, stara komaj 62 let.
Njen brat Stefan je mož polnih idej in pobud, poleg tega pa je tudi med glavnimi pobudniki skupine »Die Buben« ter stebri pliberške KIB. Prav tako je s svakom in pivovarjem (Brau-meister) Gerhardom poživil prajersko tradicijo. Upravičeno je lahko ponosen, ker je sprožil tudi dobrodelno akcijo »Hemino pivo za Rozalijo pri Sveti Hemi«. »To pivo mora biti nekaj mističnega, kar so mi potrdili najboljši pivovarji v Avstriji, nekateri pa so se celó pokrižali, preden so pili pivo,« pripoveduje Stefan Breznik. Tudi letos teče akcija »50 centov/na liter namenjenih za sanacijo Rozalske votline«.
Ponosen na domačo tradicijo
Nič manj ponosen ni Stefan Breznik na tradicijo Breznikove hiše ter na domači kraj. Na željo deželnega glavarja Gerharda Dörflerja je sodeloval tudi pri akciji, namenjeni podpori za dvojezične napise leta 2011. »Nekateri so me zaradi moje podpore tudi napadali. Kljub temu sem bil vztrajen.«
Za jormak si Stefan Breznik želi, da bi ljudje po dveh letih lahko spet sproščeno uživali v petem letnem času. Za Breznikov šotor pa velja, da je tudi danes priljubljen kraj srečanja in uživanja, nič manj kot nekoč, ko je bila velika atrakcija Breznikova uta.
