Izidor Stern: varuh ogrožene obrti slikanja na porcelan

IZIDOR STERN: Že v mladosti sem zelo rad risal. V gimnaziji me je profesor Oswald zelo spodbujal pri risanju in pri izbiri poklica v tej smeri. Po petem razredu sem zapustil gimnazijo, saj sem sprva želel postati tehnični risar v pisarni. To se ni uresničilo, nato pa sem dobil delo v trgovini, kjer so proizvajali porcelan in so potrebovali nekoga, ki bi nanj risal. Tako sem se pri 15 letih precej naključno začel učiti risanja na steklo in porcelan. Ko sem bil star 20 let, sem začel delati pri Augartnu in tam ostal več kot 40 let. Poleg dela v manufakturi sem vedno ustvarjal tudi samostojno in razvijal svoj slog.

Večina ljudi ob porcelanu pomisli na posodo s tipičnimi rožicami. Sam sem bil že v Augartnu vedno bolj naklonjen grafičnim motivom. Zanimali so me zahtevnejši vzorci in tehnike, kot je na primer uporaba zlata in srebra. Tudi v Augartnu nas je bilo le nekaj, ki smo delali s plemenitimi kovinami. 

Poleg grafičnih vzorcev rad uporabljam tudi motive iz sveta glasbe – saj sem tudi sam glasbenik. Pri tem mi pomaga, da sem pet let obiskoval konservatorij na Dunaju in se glasbe temeljito naučil. Uporabljam tudi citate iz koroškoslovenske literature, ki jih zapisujem na porcelan. Za svoje umetnine torej črpam iz različnih delov moje osebnosti in zgodovine.

Ko slišim pesem, berem besedilo ali vidim nekaj, kar me navdihne in v meni ostane, želim to na svoj način narediti vidno. Najprej si zamislim motiv ali vzorec, nato pa s svinčnikom narišem skico na porcelan. Najpogosteje uporabljam vaze ali večje sklede. Skico popravljam, dokler nisem zadovoljen, nato začnem delo. Včasih potrebujem več poskusov, da mi uspe, zlasti pri besedilih. Ko sem na primer pisal besedilo Maje Haderlap »Im langen Atem der Geschichte« (V dolgem dihu zgodovine), sem razbil tri vaze, preden sem celotno besedilo uspešno prenesel na porcelan. Pogosto traja več tednov, da nastane ena umetnina. V tem delu resnično uživam – živim zanj. Pogosto se zgodi, da začnem delati na projektu, nato pa dvignem pogled in je že noč.

Moja koroškoslovenska identiteta močno vpliva na moje delo. Zelo pomembno mi je, da je slovenska beseda vidna in slišana v mojih umetninah – tako v slikarstvu kot v glasbi. Že kot 15-letni fant sem igral v ansamblu, v planinskem sekstetu. Igrali smo domačo, torej slovensko glasbo. Ko smo nastopali na porokah in plesih, so nam zaradi tega pogosto izklopili elektriko, da nismo mogli nadaljevati. Kljub temu smo vztrajali. Pomembno nam je bilo, da je slovenščina prisotna in slišna. Ta želja me spremlja vse življenje. Danes na primer pri Bališu, pa tudi posebej v moji umetnosti.

V tem kontekstu je bila zame zelo pomembna izkušnja Slikarskega tedna v Svečah leta 2001. Tam sem se prvič začel ukvarjati z besedili naših koroških pisateljev in pisateljic in jih prenašati na porcelan. Delal sem z besedili Maje Haderlap in Florjana Lipuša – na primer z besedilom »Boštjanov let«. Med delom sem bil ves čas v stiku z avtorjema in skupaj smo razmišljali, kaj zapisati na porcelan in kako to storiti. Ta izmenjava med umetniki je bila zame izjemna izkušnja. Danes so ta dela, v katerih je slovenski jezik osrednji motiv, zame najpomembnejša.

Danes skoraj ni več slikarjev, ki slikajo na porcelan. Obrt je močno ogrožena, saj ni dovolj mladih. Poklic zahteva veliko potrpežljivosti – ne naučiš se ga čez noč. Sam sem potreboval desetletja, da sem razvil svoj slog in razumel, kako moji ornamenti delujejo. Šele zdaj mi gre delo res dobro od rok.

Poleg tega se pojavlja tudi vprašanje, kako zagotoviti prihodnost tega poklica in manufaktur. Večina manufaktur v Evropi ni preživela brez državnih subvencij oziroma brez državnega lastništva. Manufaktura Augarten je ena redkih, ki je še vedno v zasebnih rokah in še obstaja.

Že več kot 35 let poučujem na Rebrci in fascinacija otrok nad slikanjem na porcelan ne mine. Danes so udeleženci mojih prvih tečajev že starši in zdaj delam z njihovimi otroki – torej že z drugo generacijo. Pogosto pride kdo od staršev do mene in pove, da imajo doma še vedno posodo, ki smo jo skupaj izdelali. Tudi če stoji v omari in se na njej nabira prah, je ne zavržejo. Lepo je, da lahko otroci na tečajih ustvarijo nekaj svojega, kar postane trajno in dragoceno.

V začetku 90. let je Ernst Fuchs sodeloval z Augartnom v projektu, v katerem je želel svoje ideje prenašati na porcelan. Tedaj je bil že precej znan umetnik. Vedno, ko se je pripeljal s svojim zlatim rollsroycem, se je po manufakturi slišalo: »Ernst Fuchs, Ernst Fuchs!« Bil je zelo poseben človek, skoraj kot nekakšen enorog. V manufakturi si je pogosto sposodil mojo delovno haljo, ker mu je bila čisto prav, nato pa je v njej prišel k meni. Pomagal sem mu mešati barve in sodeloval sem pri izvedbi njegovega projekta.

Trideset let kasneje sem stopil v stik z njegovo hčerko in razvila se je ideja, da to povezavo ponovno obudimo. Sklenila sva, da izberemo nekaj Fuchsovih slik, ki jih bom nato prenesel na augartenski porcelan. Ta nova dela bomo konec aprila razstavili v muzeju Ernsta Fuchsa v vili Otta Wagnerja. Seveda pa ne predstavljam le porcelana s Fuchsovimi motivi – ena soba je namenjena mojim delom, ki se osredotočajo na slovenski jezik. Mislim, da bo to zelo posebna razstava.

Že vrsto let se ukvarjam s secesijo oziroma jugendstilom – z Wagnerjem, Hoffmannom in Klimtom. Vedno, ko sem se peljal mimo vile Otta Wagnerja, sem si mislil: »To je nekaj posebnega, ima čisto svoj čar.«

Zame je ta razstava velika čast, saj še noben drug zunanji umetnik ni tam razstavljal. Mislim, da bo nastala lepa simbioza hiše, Fuchsovih del, mojih umetnin in te posebne obrti.

Na začetku je bil zame velik izziv najti pravi pristop. Ernst Fuchs je znan po zelo močnih barvah, ki jih ni mogoče neposredno prenesti na porcelan – intenzivnost njegove modre, rdeče in rumene. Dolgo sem razmišljal, kako to rešiti. Nato sem se spomnil, da je Fuchs ustvarjal tudi bolj grafična dela, zato sem se osredotočil nanje in izbral motive, ki so me najbolj nagovorili. To je bil dolgotrajen proces. Ko sem začel ustvarjati, sem začel oblikovati tudi z zlatom in srebrom. Nastala so zanimiva dela, ki so v določenih pogledih celo v kontrastu s Fuchsovim pristopom. Vendar menim, da se na koncu vse lepo poveže.

V svoji razstavni sobi tematiziram življenje v dveh kulturah – in tudi to je stična točka med mano in Fuchsom. Jaz sem koroški Slovenec, Fuchs pa dunajski Jud. Poleg tega mi je zelo pomembno, da imam prostor, kjer lahko predstavim našo kulturo in naš jezik – ne le na Koroškem, temveč tudi tukaj na Dunaju, v vili Otta Wagnerja