Hrepenenje med zasanjanostjo in jeznoritim obupom

Šentjakob v Rožu Oder z ogromnim pepelnikom, cigaretami in števcem točk pri kartanju kot reminiscenca na nekdanje gostilniške mize. Spomin na posedanje po lokalih, preganjanje časa s šnopsanjem in najstniško kajenje? Scena, delo Andreja Rutarja, se zdi kakor projekcija izgubljene preteklosti v sedanjost, skratka, idealno prizorišče gledališkega projekta »priti oditi ostati,« ki so ga v produkciji Kulturnega društva Barba premierno uprizorili minuli petek v farovžu v Šentjakobu v Rožu in ga igrali do včerajšnjega četrtka.

Predstava se, kakor so zapisali organizatorji, »ukvarja z iskanjem prostora v vesolju.« Če že ne v vesolju, pa vsaj z umeščenostjo posameznega človeka v prostor in čas, imenovan življenje. Besedilo je nastalo kot kolaž iz pogovorov avtorice Aline Zeichen z umetnicami, ki so se iz Koroškega ali odselile ali pa so tu našle novo domovino. Prav beseda domovina je eno izmed tistih izhodišč predstave, na katero se navezujejo razmišljanja, prav tako tudi izrazi domotožje, hrepenenje, korenine, jezik ali tudi meja. Posamezni pojmi so poglavja, ki se – siceršnji sceni primerno – prikazujejo s pomočjo predimenzioniranih igralnih kart. Igralke – Lara Vouk, Jana Thomaschütz in Lena Kalisch – nemško-slovenske misli podajajo z mešanico nostalgične zasanjanosti in jeznoritega obupa, brez dociranja ali miselne zavrtosti. Nazadnje je ob občasni zmešnjavi ali celo protislovnosti misli prav gledalec tisti, ki se lahko ali tudi ne identificira s povedanim. Izkušnje odtujenosti in hrepenenja, ki včasih mejijo že na kič, so najbrž znane marsikomu ali marsikateri izmed tistih, ki so zapustili kraj svojega odraščanja. Režiserka Mira Stadler, ki se je s tem delom prvič predstavila na Koroškem, je dala igralkam z reduciranimi posegi prostor, da je besedilo prišlo posebej do izraza.

Žal je v predstavi, ki je bila napovedana kot dvojezična (s projekcijo nadnapisov kot prevodov), bilo slovenščine bolj ali manj le za vzorec, je pa ta zaradi Lare Vouk in njene izvrstne rabe slovenskega odrskega jezika bila na vrhunski ravni. Glasba, ki jo je napisal Nikolaj Efendi, je s svojo nevsiljivostjo, a vendar jasno artikuliranostjo, bila odlično ozadje predstave. Ta je prav zaradi prikazane raznolikosti ob mislih na domovino, jezik ali hrepenenje bila vsebinsko globoka dopolnitev programa niza prireditev CarinthiJA 2020 ob stoletnici koroškega plebiscita.