Hans Mosser velja skupaj s Tomažem Ogrisom za očeta prireditve »Dober večer, sosed – Guten Abend, Nachbar«. Nikakor pa ne smemo prezreti njegovih zaslug za enakopravno sožitje. Prihodnjo sredo bo prejel Rizzijevo nagrado.

Odločitev SPZ in ZSO, da podelita Rizzijevo nagrado 2021 Hansu Mosserju, je v vsakem oziru posrečena in hvalevredna. Prejel jo bo bivši pedagog, prosti sodelavec ORF (30 let), odličen moderator ter navdušen pevec, ki si je v prizadevanju za enakopravno sožitje med obema narodoma na Koroškem pridobil neminljive zasluge. 

Že leta 2002 je za to prejel Einspielerjevo na-grado NSKS in KKZ (slavnostni govornik Tomaž Ogris), oktobra 2016 je skupaj s Tomažem Ogrisom prejel častni znak dežele Koroške in tudi na podelitvi Rizzijeve nagrade (sredo, 10. novembra, ob 19.00, dvorana Leibnitz, Lakeside B11) bo Tomaž Ogris skupaj s predsednikom ZSO Manuelom Jugom spregovoril slavnostne besede.

Slučajno srečanje leta 1979

Ko smo Hansa Mosserja v intervjuju za Novice (štev. 40/2016) vprašali, kdaj je prišlo do srečanja s Tomažem Ogrisom, srečanja, na katerem se je porodila zamisel o prireditvi »Dober večer sosed – Guten Abend, Nachbar«, je odgovoril:

Bilo je to slučajno srečanje leta 1979. Spoz-nala sva se kot enakomisleča kulturnika. Prišla sva do prepričanja, da naj bi se oba zbora, »Gemischter Chor Griffen« in »Mešani zbor Radiše«, zbližala – v želji, da bi s tem prispevala k boljšemu medsebojnemu sožitju. Prizadevanje za to ni bilo lahko početje. To velja za obe strani. Prisot–ni so bili resentimenti in pridržki, navsezadnje pa je leta 1980 le prišlo do prvega srečanja na Radišah.

 V grebinjskem zboru so ga pri tem najbolj podpirali tedanji predsednik zbora Michael Kircher, pozneje predsednika zbora Roman in Rosi Rapatz ter Gertrud Proßegger, ki skupaj s sedanjo predsed-nico Elisabeth Ouschan tudi danes zvesto sledijo poti živetega kulturnega sožitja med obema narodoma na Koroškem.

Srečanje z Radišani je bilo za Hansa Mosserja hkrati povod, da so mu sledila nadaljnja srečanja s slovenskimi kulturnimi skupinami. To velja še posebej za zbore  in pevske skupine Danica, Srce, Zarja, Podjuna, Kralj Matjaž, Oktet Suha, Kvintet Bratov Smrtnik, Donet ter zlasti še za tamburaško skupino iz Loč, s katero je posredno povezan tudi družinsko,  saj je njegov sin Mark poročen z Mirjam Wrolich, hčerko Joška in Erike Wrolich, slednja je tudi voditeljica loških tamburašev. Prav tako so ga od vsega začetka zelo radi povabili Rožanski muzikanti, da je skupaj z Danico Thaler-Urschitz ali Moniko Novak-Sabotnik moderiral njihov »Glasbeni Cocktail«. In ni še dolgo od tega, ko je moderiral skupaj z Moniko Novak-Sabotnik »Glasbeni Cocktail« v izvedbi nove zasedbe Rožanskih muzikantov ter Kvinteta koroške kmetijske zbornice v Casineumu v Vrbi ter minulo nedeljo skupaj z Danico Thaler Urschitz v Šentjakobu. 

Z njo je moderiral tudi celih 25 let prireditve v okviru Kulturnega tedna manjšinskega deželnega biroja. Upravičeno je ponosen, da je uspelo s Kulturnimi tedni, namenjenimi boljšemu spoznavanju slovenske narodne skupnosti in kulture v nemških predelih Koroške, dati besedama »Srečanje – Begegnung« posebno noto. 

Sploh mu je slovenski prevod za besedo »Begegnung« posebej všeč, »ker vsebuje pojem sreča«.  Dolgo v spominu mu bo ostala tudi njegova moderacija skupaj z Evo Verhnjak-Pikalo na prazniku evropskih narodnih skupnosti, katerega je leta 2009 priredil MoPZ Kralj Matjaž skupaj z občino Pliberk na  libuškem žegnanju v okviru  Evropske razstave Pliberk – Šent-pavel v Labotski dolini.

»Rizzijeva nagrada mi zelo veliko pomeni. Poimenovana je po publicistu, ki se je vse življenje zavzemal za enakopravno sožitje. Njegovo delo je bilo usmerjeno v prihodnost.«

Hans Mosser

Odločen zagovornik enakopravnega sožitja  

Če je šlo za spoštljiv odnos do slovenske narodne skupnosti in njenih pravic, jih je letošnji Rizzijev nagrajenec znal z zelo glasnim glasom braniti. Tako tudi junija 2002 na koncertu v celovškem Domu glasbe, ki ga je organiziral Richi di Bernardo. Iz poročila Našega tednika:

Ko so Smrtnikovi fantje začeli peti slovensko, je neka ženska zavpila z balkona: Singt deutsch! (Pojte nemško!) Vsi ostali, tako nastopajoči kakor obiskovalci, so bili za krajši trenutek preplašeni. Povezovalec Hans Mosser pa je ponovno dokazal, da ne velja zaman za doslednega zagovornika enakopravnega sožitja v naši deželi. Z zelo jasnimi besedami je označil zahtevo ženske z balkona kot znamenje najvišje nekulturnosti. Poudaril je, kdor govori o Koroški, mora vedeti, da se s skupno kulturo srečavamo pri vsakem koraku tudi v obliki krajevnih, ledinskih in družinskih imen. Mosserjeve besede niso izzvenele v prazno: ko so Smrtnikovi fantje nadaljevali svoj nastop, so dobili največji aplavz – ženska na balkonu pa je ostala osamljena in osramočena.

Na vprašanje, iz katere duhovne zakladnice črpa moči za zavzemanje za slovensko      narodno skupnost ter enakopravno sožitje v deželi, je Hans Mosser v intervjuju z Novicami odgovoril: 

»Duhovno zakladnico je gotovo najti v moji družini, ki je imela socialistično-komunistični pogled na svet in odnos do bližnjega v krščanskem smislu. Druga zelo pomembna osnova pa je moja ljubezen do petja in z njo povezana možnost, da se srečuješ onstran duhovnih pregrad z raznolikostjo ter lepoto obeh kultur v deželi – s kulturo, ki se več kot tisočletje napaja iz dveh vrelcev.«

In kaj mu pomeni Rizzijeva nagrada? »Zelo veliko. Poimenovana je po publicistu in duhovniku Vinzenzu Rizziju (1816–1856), ki je prihajal iz Špitala ob Dravi in se je vse življenje zavzemal za enakopravno sožitje med Slovenci in Nemci. Njegovo delo je bilo usmerjeno v prihod-nost.«