Gledališka predstava skupine Kollektiv Frauenwerk: Zgodba aleksandrink je aktualna

Februarsko jutro se je prevesilo v dopoldne, ko se je v pliberškem kulturnem domu zbrala igralska skupina Kollektiv Frauenwerk z režiserko Imke Logar-Thiessen, da bi izpilili predstavo Aleksandrinke – Ženske na prelomnici, ki si jo bo prvič moč ogledati 8. marca v Kulturnem domu Pliberk.
Režiserka Imke Logar-Thiessen (tretja z leve) z igralkami

O predstavi smo se pogovarjali z igralkami in z režiserko, ki se je rodila v Münchnu in ki je študirala igralstvo in plesno gledališče v Berlinu, pred 30 leti pa se je preselila na Koroško. Z možem živi na Suhi, je mati treh otrok in še naprej ustvarja pri mnogih gledaliških projektih.

Kaj je vaša največja strast pri delu?

Imke Logar-Thiessen (57): Ljudem želim omogočiti, da igrajo na odru, pripovedujejo o sebi in prikažejo krivice, ki se godijo v svetu. Socialni projekti se mi zdijo zelo pomembni. Pred leti smo imeli medgeneracijske projekte med šolami in domovi za ostarele ter projekte z migranti. S Kollektiv Frauenwerk sodelujemo že drugič, naša prva skupna predstava je bila Milch und Blut na temo feminizma. Pri tej predstavi pa so osrednja tema migracija in pravice žensk.

Kaj vas je nagovorilo, da ste začeli ustvarjati ta projekt in kakšno sporočilo nosi v sebi?

Šokiralo me je, da so tudi ženske iz okoliških krajev odšle v Aleksandrijo v Egipt, a o tem danes nihče nič ne ve, zato upam, da bo ta predstava spodbudila k nadaljnjemu raziskovanju usode aleksandrink. Predstava temelji na pripovedih, ki jih je Marjan Tomšič izdal v knjigi Južni veter in po kateri sem lani poleti napisala scenarij, z vajami pa smo začele septembra. Na odru so med seboj prepletene zgodbe osmih žensk, ki gredo del poti skupaj in si pripovedujejo svoje usode, pri čemer oživijo spomini na dom in družino. Možje in otroci so na odru prikazani kot lutke, ženske pa kot ženske. Pomembno se mi zdi, da ljudje vidijo, kaj vse so morale ženske pretrpeti takrat in tudi danes in da se situacija ni čisto nič spremenila.

Informacije o predstavi

Kaj? Aleksandrinke – Ženske na prelomnici

Kdo? Kollektiv Frauenwerk

Kje in kdaj? Kulturni dom Pliberk: 8. 3., 19.00
(premiera): 9. 3., 17.00

Hiša kulture Železna Kapla: 26. 4., 19.00

Ali je povezava med situacijo, v kateri so bile ženske takrat, in situacijo, v kateri smo danes?

Tudi danes smo priča migraciji žensk iz vzhodne Evrope, ki prihajajo v naše kraje z željo po zaslužku in boljšem življenju, kot so včasih ženske iz Slovenije in južne Koroške odhajale v Aleksandrijo in pošiljale denar domov. Njihova mizerna situacija takrat in danes sta si zelo podobni, hkrati pa so ženske tudi danes še vedno premalo cenjene, njihova zgodovina in dosežki ter požrtvovalen doprinos za družbo tonejo v pozabo. Danes se soočamo s problemom, da ženske zopet izgubljajo pravice, ni enakopravnosti. Prvi korak v smer enakopravnosti bi bil enakovredno plačilo ter honoriranje dela žensk, kot sta skrb za otroke in nega starejših v družini.

Simona Roblek, pedagoginja za ljudi s posebnimi potrebami(38)

Doma sem v Pliberku, kjer živim z možem in tremi majhnimi otroki. Z gledališčem se ukvarjam že od malega, v tej zasedbi pa nastopam drugič. Pripovedujemo zgodbo žensk, ki so odšle v Egipt, da bi pomagale družinam, a ko so se vrnile, niso bile sprejete. Nad njimi je visela obtožba, kot da so naredile napako, da so odšle, čeprav so to storile, da bi pomagale družinam. V predstavi igram tri moške vloge in žensko Esther. Esther je v Egipt prišla z mamo, ko je bila še majhna. Preživlja se tako, da kot gospodinja dela v koptski hiši, potem pa jo gospodar posili. Donosi otroka za gospodarja in njegovo ženo, ki sta Esther izrabila, da bi imela potomce, nato pa Esther umre. Povezavo med predstavo in dogajanjem danes vidim v tem, da se je treba boriti za pravice žensk. Ko je bil pred kratkim ples za ženske pravice pred občino, so bili odzivi na družbenih omrežjih zelo negativni, češ, ali ženske nimajo drugih skrbi. Skrb za naše pravice je vendar primarna skrb! Enakopravnost bi morala biti čisto naravna in samoumevna. Pomembno je, da naše otroke senzibiliziramo za to in jih vzgajamo v enakopravnosti.

Victoria Meklin, znanstvena sodelavka in doktorantka(31)

Prihajam iz Doba in se ukvarjam z igralstvom, odkar znam hoditi. Začelo se je z lutkami, nadaljevalo z gledališčem. V predstavi igram štiri vloge: Olgico, ki se iz Slovenije preseli v Aleksandrijo in dela kot strežnica v bogati družini, mladeniča, ki pripoveduje svojo zgodbo, Italijana, ki ima svoj bordel, in izkoriščevalskega Francoza, ki se poroči z eno od aleksandrink. Tema predstave mi je zelo blizu, saj sem o aleksandrinkah pisala svojo diplomsko nalogo iz slavistike. Slovenke so bile priljubljene zaradi njihove prisrčnosti, topline, poštenosti in delavnosti. Preveva pa me razdvojenost, kajti nekatere ženske so na tuji zemlji doživele srečen preobrat usode, zaživele boljše življenje, spoznale druge kulture in se naučile drugih jezikov. Spet drugim pa se je hudo godilo, npr. prostitucija, zloraba zaupanja, veliko žensk je zanosilo, veliko jih je doživljalo domotožje in so hudo prenašale ločitev od lastnih otrok in družin. S predstavo želimo opozoriti na delovno migracijo žensk, ki je prisotna skozi zgodovino vse do danes. Želimo poudariti, kaj ženske prevzemajo nase in kaj vse delajo za družine.

Iz rubrike Kultura preberite tudi