Za pristaše filozofa Jean-Jacques Rousseauja, pa tudi za številne kritike razvoja civilizacije kot nenehnega uničevanja narave, izvirni greh človeške vrste tiči v začrtovanju meja. Meja med zunaj in znotraj, meja med nami in njimi, med civilizacijo in kot divjina pojmovano naravo. Meja, kot vemo, igra določeno vlogo tudi v četrti kitici uradne himne dežele Koroške, skozi zgodovino mejne dežele na stičišču germanskega, romanskega in slovanskega sveta. Tako ni nič čudnega, da se je vrsta koroških avtoric in avtorjev v svojem opusu ukvarjala tudi s tem, kaj meja je in med čim naj bi točno tekla. Recimo Ingeborg Bachmann, Jani Oswald, Gustav Januš, Simone Schönett in Werner Kofler, če omenimo le nekaj najbolj znanih, a tudi Jakob Wüster, Franci Serajnik, Silvia Jelinek in David Hebenstreit. Ker pa imajo Koroška in njene meje izjemen pomen tudi v slovenski zgodovini, se že naštetim pridružujejo še Marko Kravos, Nejc Sajovic, Nebojša Pop-Tasić, Katarina Juvančič in Tomaž Hostnik. 

Ženski pesvki zbor Rož

Vsi so s svojimi pesmimi prispevali izhodiščni material za tretji stilni koncert Ženskega pevskega zbora Rož, ki so ga v farovžu premierno izvedli 6. novembra. Hkrati je bil koncert z naslovom Obmejne pesmi tudi prvi koncert z novim zborovodjem Žigo Kertom. Temu je uspelo s 23 pevkami, med katerimi nekatere ne znajo slovensko, naštudirati program v obeh deželnih jezikih do te mere, da pevke niso potrebovale ne not ne besedil. Kljub temu je lahko občinstvo vsako odpeto besedo razumelo, v tehnično zahtevnih disonancah posameznih pesmi pa tudi občutilo neverbalno bolečino, povezano z mejami. Povejmo tudi, da kljub precej težavni temi na koncertu izvedene pesmi o mejah niso vse po vrsti moreče, ampak je v posameznih veliko prostora tudi za večjezični in dvosmiselni humor. Večji del solov na koncertu izvaja odlična Terezija Krautzer, ki je pred kratkim postala tretja pevka v postavi Praprotnic. Priprave scene na odru med pesmimi je z abstraktno zvočno sliko sooblikoval tolkalist Lan Štiker. Poleg pevk in zborovodje si pohvalo zasluži koregorafsko in scenografsko delo, ki sta ga opravila Majda Krivograd in Marjan Štiker. Po njuni zaslugi koncert Obmejne pesmi močno presega podobe, ki jih običajno povezujemo s podajanjem zborovske glasbe.