Tamburaški ansambel Loče je ljubitelje glasbe začel povezovati že leta 1977. Od vsega začetka je bila njegova idejna vodja Erika Wrolich, ki se je na nastopu hodiških tamburašev navdušila za tamburice. 

Erika Wrolich je poslušala nasvet Hanzija Gabriela – tedanjega mentorja hodiških tamburašev in soavtorja knjige Po sledeh tamburaštva na Koroškem – in v okviru Slovenskega kulturnega društva Jepa-Baško jezero ustanovila tamburaški zbor. Tamburaški ansambel Loče muzicira že 45 let in 25. oktobra (19.30) vabi na jubilejni koncert v kulturni dom Loče. 

Tamburice imajo pod Jepo približno 100-letno tradicijo, saj je Slovensko izobraževalno društvo Jepa imelo tamburaško skupino že v letih 1924–1927. Njihovo delovanje je zamrlo, tamburice pa so obležale na podstrešjih. Tamburaštvo je zopet zaživelo z devetčlansko skupino okoli leta 1937, vendar so nacisti leta 1941 inštrumente zaplenili, kar štirje tamburaši pa se iz vojske niso vrnili. 

Tamburaško tradicijo je oživila Erika Wrolich, ki se je zaradi poroke iz Podna preselila pod Jepo. Leta 1977 so po Zilji, Rožu in Kostanjah zbirali inštrumente, potem pa organizirali prve vaje in prvi seminar. Na prvo vajo je prišlo kar 17 otrok, starih 10–15 let, ki so že v prvem letu imeli 30 nastopov, četudi so znali zaigrati šele šest ali sedem pesmi.

Erika Wrolich, voditeljica loških tamburašev

»Sama ne morem verjeti, da ta uspešnica tamburic pod Jepo praznuje 45. obletnico! Statistično: nad 2000 vaj, več kot 1000 nastopov po Avstriji, Sloveniji, Nemčiji, Italiji in Švici, več kot 120 tamburašev, ki so kdaj igrali pri loških tamburaših, menjava s farkaševega sistema na sremski, 40 seminarjev, belokranjske noše in noše z Baškega jezera.
45 let veselja, prijateljstva, treme, skrbi, uspeha, solz in smeha. 45 let dela z mladino, glasbeno napredovanje in koraki nazaj, odgovornost za materinščino in slovensko kulturo. 45 let me spremljajo tamburice v lepih in težkih časih – postale so del moje identitete!«

Theresia Gallob

»Že od vsega začetka leta 1977 igram pri loških tamburaših. S tamburaši sem v 45 letih doživela zelo veliko lepih trenutkov, žal pa so bili zraven tudi grenki. Vsakoletni seminarji v Dramalju so nekaj prav posebnega. Moja velika želja je, da bodo zvoki tamburic pod mogočno Jepo še dolga leta doneli.«

Nicola Oswalder

»Že od otroštva sem vedela, da želim igrati pri tamburaškem ansamblu, saj sta me zvok inštrumentov in glasba očarala. Zelo rada hodim na vaje in na seminar, ker se srečam s prijatelji, ker rada igram na svojem inštrumentu (brač 1) in ker se pogovarjam v slovenščini. Prav tako z veseljem hodim na nastope, saj spoznam nove ljudi, skupine in kraje.«

Marko Gallob

»Pri tamburaših sem začel igrati skupaj z dvojčkom Borisom pred 35 leti, ko sem bil star deset let. Bila je že nekako družinska tradicija, saj so ostali štirje bratje in sestre že igrali pri ansamblu, trije od njih od vsega začetka leta 1977.
Pri igranju tamburice me najbolj navdušuje edinstveni zvok inštrumenta, ki gre takoj v uho in pri meni sproži val pozitivnih občutkov, posebno v harmoničnem zvočnem objemu celega orkestra. Mojstri nikoli še niso padali z neba, zato si je treba vzeti čas za vaje. Pri zahtevnih aranžmajih pa so lahko vežbe celo mučne, ko je nekajkrat potrebno noto za noto izpiliti način igranja. Ob izvedbi raznolike zvrsti glasbe vidim nalogo predvsem v ohranjanju naše slovenske dediščine, ker so naši predniki »tamburanje« v naših krajih zasidrali že na začetku 20. stoletja in je treba dandanes bolj kakor kadarkoli prej pokazati navzočnost in kulturno raznolikost koroških Slovencev.«

Benjamin Ressmann

»Že kot otrok sem sanjal o tem, da bom nekoč igral tamburico. Pred šestimi leti se je ta želja uresničila, mladi tamburaši smo začeli s »sviranjem«. Tudi ostali člani moje družine, oče, mama in mlajša sestra, so člani ansambla in vsi smo strastni navdušenci te glasbe. Zvok tamburic in lastno igranje brača ima poseben prostor v mojem srcu, uživam na vajah in nastopih, pa tudi v prostem času s tamburaši.«