Gregor Einspieler iz Sramsičnikove rodbine v Stranjah pri Bilčovsu je eden tistih srečnežev, ki mu je služba tudi hobi, kakor pravi. In ventil. Poleg ribarjenja.
Celovec Dunaj, Pariz, Leipzig, München, Montreux so najbolj zveneča imena krajev, kjer je Gregor Einspieler v zadnjih sedmih letih deloval. Se pravi nastopal. Pel. Letos bi se jim moral pridružiti še ruski Soči, znan po zimskih Olimpijskih igrah (s katerih se je Tina Maze vrnila z zlatima medaljama v smuku in veleslalomu), kjer bi Gregor Einspieler pel v vlogi Zunige v Bizetovi operi Carmen. Gostovanje je preprečila aktualna krona vseh virusov, koronavirus. Tudi zato je mladi basist srečen, da je v Celovcu, na Koroškem. Pa ne samo zaradi tega.
Kmalu bo leto dni, odkar je Gregor Einspieler redno zaposlen kot član zbora celovškega Mestnega gledališča. Možnost, ki se mu je lani ponudila, se je letos izkazala za zlata vredna. Dobesedno. »Če bi naprej bil samostojen, odvisen od začasnih angažmajev, bi sedaj ostal povsem brez dohodkov. Kot svobodnjak služiš na posameznih predstavah, teh pa sedaj ni.« Celovško gledališče je sicer zaradi epidemije koronavirusa ta čas tudi zaprto, zaposleni, tudi člani zbora, so na skrajšanem delovnem času, a plača, četudi nekoliko nižja, vseeno prihaja. Zanesljivo. In ta varnost tudi v umetniškem svetu nekaj pomeni. Ni nekaj samoumevnega.
Ni mu treba v ospredje
S svojo postavo, visok je kar 202 cm, in močno pojavo, je Gregor Einspieler kakor rojen za operni oder. Tudi sam pravi, da je to zanj velika prednost, »na odru zato nimam potrebe, da se postavljam v prvo vrsto, že tako me opazijo. Povezava petja in igranja v operah mi je sploh všeč, akcija in interakcija s kolegi.« Čeprav zatrjuje, da se v svetu oper počuti najbolj doma, so mu blizu tudi samospevi in cerkveni koncerti. Nazadnje ga je slovenska koroška publika lahko doživela, ko je ob podelitvi Tischlerjeve nagrade višji šoli za gospodarske poklice v Šentpetru – tudi sam je na njej maturiral – januarja letos interpretiral nekaj domačih slovenskih pesmi.
Njegovo pevsko znanje je prepoznala tudi mednarodna kritika, tako je na primer na nemškem spletnem portalu za klasično glasbo IOCO o njegovem nastopu v operi Carmen na festivalu klasične glasbe v Kittseeju na Gradiščanskem mogoče prebrati: »Avstrijski bas Gregor Einspieler s svojim močnim, polno zvenečim basom kot Zuniga postavlja nova glasbena in igralska merila.«
Sami basi, nič zbora
Leta 1986 rojen basist pravi, da se še vedno uči, da je pevsko tehniko vedno znova treba piliti, stremeti za boljšim. Glasbeno kariero je s šestimi leti začel v slovenski Glasbeni šoli na klavirju in jo z začetkom pubertete uspešno prekinil. Na šentpetrski šoli ga je učiteljica glasbe Sonja Koschier navdušila za solo petje in tako je pot nadaljeval s študijem petja pri Gabrielu Lipušu na celovškem Konservatoriju. In znanje kasneje, na Dunaju in zlasti v Leipzigu še znatno dopolnjeval. Peli pa so seveda že doma pri Sramsičniku v Stranjah pri Bilčovsu, kjer je Gregor odraščal kot peti od šestih otrok. Muzikalična je vsa družina, najmlajša in edina sestra Julija je dolga leta bila na čelu bilčovškega mladinskega zbora, a bratje vseeno nikoli niso mogli sestaviti uporabnega družinskega zbora. Vsi so namreč basi.
V domačem okolju, v Slovenskem prosvetnem društvu Bilka, je Gregor Einspieler vstopil, tako kakor marsikateri drugi koroški Slovenec, v svet kulture. Pel je pri otroškem zboru, nastopal z mladinsko gledališko skupino, ko se mu je razvil krepek bas, je z njim krepil Bilkin moški in mešani zbor. V domačem zboru danes ne poje več, z veseljem pa nastopi seveda za domača koroška kulturna društva.
Dva ventila za dušo
In da sedaj lahko spet živi na Koroškem, ta čas z ženo Simone v Celovcu, zanj ni pomembno samo zaradi že omenjene redne službe v času koronavirusa. Seveda je Celovec v primerjavi s kakšnim Parizom samo »vasica,« a polnovredno kulturno ustvarjanje je mogoče tudi nas vasi. Sploh pa v celovškem Mestnem gledališču, za katerega pravi, da je v glasbenem oziru »odlično, in jaz to lahko rečem, ker sem že marsikaj videl.« Življenje na Koroškem pa mu je pomembno tudi, ker je videl kar nekaj sveta in zato ceni naravo v domači deželi in v okolici.
Prvi ventil, pravi Gregor Einspieler, je zanj petje. Čeprav danes z njim služi svoj kruh, meni, da mu je še vedno hobi, da se z njim lahko sprošča. Takoj za petjem pa je ribarjenje. Sedaj že nestrpno čaka, da bo spet sezona lova na roparske ribe, na ščuke, ki jih lovi na Dravi, in da bodo spet odprli meje, saj zelo rad muhari na Savi v Sloveniji. »Pri ribarjenju mi gre za to, da sem v naravi, da sem na samem in v miru, če pa še kaj ujemam, pa je to dodaten bonus. Ribarim in pojem, kaj pa več hočem?«
