Knjiga Pepeja Kropa »Kam še, kam?« je branja vredno darilo suških oktetovcev za njihove prijatelje doma in po svetu.  

»Več kot 1.500 koncertov, nastopov, prireditev, pogrebov, porok, praznovanj in srečanj z ljubeznivimi ljudmi širom sveta priča o bogati beri pevcev, ki jih povezuje prijateljstvo in velika ljubezen do petja. (…)  Pet brošur in 12  lastnih zgoščenk oz. kaset Okteta Suha – zdaj sledi še knjiga.« Tako je zapisal njen avtor Pepej Krop, oktetovec prve ure. Knjigi je dal naslov Kam še, kam?  40 let, Jahre Oktet Suha. V njej podrobno opisuje razvoj pevske skupine, ki je s svojim bogatim  delovanjem ponesla Suho v skoraj vso Evropo, v Severno in Južno Ameriko in Avstralijo. Pevske skupine, ki ni uživala samo na številnih mednarodnih gostovanjih, temveč je še posebej poživila in obogatila kulturno življenje v suški občini ter na ostalem Koroškeṃ–  na dvojezičnem, prav tako pa v nemških predelih. Tudi začetki delovanja Okteta so bili zanimivi, za Pepeja Kropa »pustolovski«. V knjigi piše: 

Pustolovski zato, ker sem se takrat kot 20-leten fant proti Suhi podal čez sren v nizkih čevljih. (…) Ni bilo avta in tudi ne soseda, ki bi se slučajno ustavil in me vzel s seboj. Pa tudi ni čudno, saj smo živeli na Kogelski Gori, kjer je poleti pravljično lepo, pozimi pa le malo postrani. (…)

Bertej Logar (…) nas je povabil, da bi na dan Svetih treh kraljev med mašo zapeli pesem »Mi želimo vsem skupaj«. Pesem, ki jo je star gostilničar (oče  Alberta Hartla, op.), po domače birt, prinesel iz svoje ziljske domovine, je bila na Suhi zelo priljubljena, sicer pa je v zadnjih letih prešla v pozabo. Bertej, tedaj študent na graški univerzi in zelo vnet zbiratelj starih pesmi, jo je spet oživil in mi mladi naj bi jo zapeli. Pridno smo vadili in prvi nastop v tej zasedbi (Bertej, Jokej, Karlej, Pepej in jaz) smo hoteli seveda tudi čim lepše izvesti.

Ob nastopu samem sem spoznal, da lepo petje in ponočevanje v diskoteki z alkoholom in nikotinom nista najboljša prijatelja. Skoraj brez glasu oz. s krakajočim sem odpel to čudovito pesem. Pesem je kljub temu dobro odjeknila.

Pepej Krop pojmuje trikraljevski nastop kot začetek Okteta Suha, ki se je razvil iz fantovskega zbora z imenom »Moški zbor s Suhe«. Kot smo že v Novicah (štev. 43/2011) ob 30-letnici poročali, je takrat Bertej Logar poleg Pepeja Kropa zbral okoli sebe še suške puebe Lipeja Lutnika, Toneja in Karleja Skofa, Lenarta Katza, Pepeja Kulmescha in Jokeja Logarja. Kot moški zbor so nastopali ob cerkvenih priložnostih, 4. aprila 1981 pa so imeli skupaj z graškimi študenti prva koncertna nastopa v Žvabeku in Šentlipšu. Kmalu nato se je iz skupine suških puebov izcimil Oktet Suha. Zamisel, da bi nastopali kot oktet, je imel Pepej Krop. Poleg njega, Berteja in Jokeja Logarja in Lenarta Katza pa so se oktetu pridružili še brata Sigi in Branko Kolter ter Franc Opetnik in Heribert Kulmesch.  Prvi samostojni koncert so imeli leta 1983 v Domu v Tinjah. V prihodnjih letih je prišlo tudi do raznih zamenjav pri pevcih (Berteja Logarja je zamenjal Otto Wutte, Wutteja Pavel Olip, Heriberta Kulmescha Danilo Katz, Katza Simon Triessnig, Triessniga Günter Weratschnig) in pri umetniških vodjih (po Berteju Logarju in Ottu Wutteju so vodili oktet Matevž Fabjan, za njim Edi Oraže, nato Francka Šenk, trenutni umetniški vodja pa je Iztok Kocen, po rodu Primorec).   

»Vsak od nas članov Okteta Suha bi še in še lahko pripovedoval, opisoval, poročal, opeval …«

Pepej Krop

Z rojstvom Okteta Suha se je hkrati začela njihova velika zgodba uspešnica, suški oktetovci so osvojili svet in domovino.   Pri tem je za Oktet Suha zelo prepoznaven tudi Jokej Logar kot simpatičen povezovalec ter duša legendarnega Festivala Suha na suškem gradu in v sosednjem Dravogradu. Prav tako je na turnejah v ZDA, Kanadi, Argentini, Švedski in Bruslju spremljal oktetovce Bertl Lipusch s svojim »Podjunskim triom«. Sicer pa lahko vse podrobnosti preberete v knjigi Pepeja Kropa, ki v sočnem jeziku opisuje uspehe, priznanja ter razna doživetja suških pevskih ambasadorjev. Ob tem pa še posebej poudarja: »Vsak od nas članov Okteta Suha bi še in še lahko pripovedoval, opisoval, poročal, opeval …« Tudi pripoved Sigija Kolterja o prvem nastopu v Labotu, do katerega je prišlo šele  leta 2010, je dokumentiral Pepej Krop:

Labot sicer ni naš dom, je pa od naše domače Suhe oddaljen le korak. Povabila k sodelovanju s pevskimi prijatelji, ki smo ga prejeli od sosedov, smo se zelo veselili, saj v bližnjem Labotu še nikoli prej nismo nastopali. Naše petje so poslušalci zelo dobro sprejeli in nas nagradili z bučnim aplavzom. Povezava s slovenskim jezikom in znanje o slovenskem življenju na avstrijskem Koroškem pa je bila že od nekdaj skromnejša. Med kosilom je mlada Labotčanka, ki je bila naša spremljevalka, vprašala Sigija: »Se boste še danes odpeljali domov?« »Seveda, saj nimamo daleč,« ji je odvrnil. »Kdaj pa ste prišli gor?« jo je zanimalo. »Kaj misliš?« jo je presenečeno vprašal. »Ja, kdaj ste se priselili od spodaj gor čez mejo?« je dejala. »Ti pa v šoli nisi pazila! Ali si bila pri stvarnem pouku bolna?« ji je Sigi že s kančkom nasršenosti v glasu razlagal zgodovino koroških Slovencev in ji vseeno zelo umirjeno pojasnil situacijo. Ali mu je to res uspelo, smo še danes v dvomih.

Dvojezična knjiga Pepeja Kropa Kam še, kam? je za številne prijatelje Okteta Suha doma in po širnem svetu na vsak način lepo jubilejno darilo.