Praprotnice letos potihem praznujejo desetletnico delovanja zasedbe, bolj glasno pa bodo od oktobra dalje obeležile izdajo svojega drugega albuma, ki nosi naslov napoti_im Weg. Prva javna predstavitev novega albuma bo 21. oktobra zvečer (20.00) v šentjakobskem farovžu. 

Ansambel Praprotnice je nastal leta 2012 iz želje po petju pesmi upora, spominjanja in miru. Pevke prvotne postave so bile Rozi Tratar Sticker, Hanca Pörtsch in Nadja Pörtsch. Nadjo je zamenjala Irene Strasser, ki jo lahko slišimo na prvencu Praprotnic, albumu Upor iz leta 2016. Novi album z naslovom napoti_im Weg pa je letos posnela postava Rozi Tratar Sticker, Hanca Pörtsch, Theresia Krautzer in Jörg Errenst, ki na harmoniki ženski trio Praprotnice spremlja od ustanovitve pred desetimi leti, piše pa tudi glasbo in aranžmaje pesmi. 

Album obravnava temo pregona

Na albumu napoti_im Weg je 13 pesmi, ki so jih Praprotnice z mojstrom zvoka Dejanom Lapanjem letos poleti v treh dneh posnele v Ražunovi dvorani Konventa šolskih sester v Šentpetru, kjer so snemali že prvi album Upor. Naslovnico albuma, ki gre te dni v tisk, je grafično oblikovala koroška umetnica Maria Legat. Gosta na albumu sta Lan Sticker (tolkala) in Antonia Wernig (čelo). Pesmi na albumu napoti_im Weg obravnavajo temo pregona, med njimi tri na novo uglasbene pesmi pregnanca Andreja Kokota (Ubijalci niso več med nami; Nekaj se mora zgoditi; Le kaj naj storim?), Dve Kokotovi pesmi je uglasbil Jörg Errenst, eno pa Zvezdana Novaković. Poleg treh pesmi Andreja Kokota so na novem albumu Praprotnic med drugimi pesem italijanskih otrok v Auschwitzu (La canzone dei bambini nel vento, v prevodu Pesem otrok vetra), romska pesem iz Slovaške (Aramore), v kateri se mešata romščina in francoščina, pa tudi dve nemški pesmi (Meine Söhne geb ich nicht; Die Gedanken sind frei).

Na vprašanje, komu so napoti Praprotnice oz. kdo je napoti Praprotnicam, glasbeni vodja zasedbe, harmonikar Jörg Errenst odgovarja takole: »Pri naših nastopih še nikoli nismo doživeli, da bi nas izžvižgali ali nagnali. Razlog za to je bržkone v tem, da tisti, ki nas povabijo ali pridejo na naš nastop, vedo, kaj lahko pričakujejo oz. imamo opravka z naklonjenim občinstvom. To pa ne pomeni, da ne bi moglo biti drugače oz. da ni takih ljudi, ki bi jim bilo naše početje trn v očesu. Morda se naše okolje spreneveda ali pa je tako, da smo doslej vedno nastopali v »zaščitenem okolju«, tega ne vem. Na vsak način pa se nam še nikoli ni bilo treba pred kom zagovarjati zaradi tega, kar poskušamo spraviti med ljudi.«