Prvič v 90-letni zgodovini je moški pevski zbor »Foltej Hartman« pod taktirko ženske: Špela Mastek-Mori, ki je zboru pomagala že kot korepetitorka, je nova zborovodkinja. Dolgoletni zborovodja Martin Kušej bo zboru ostal zvest kot pevec.
V začetku februarja je pevovodja MoPZ Foltej Hartman Martin Kušej oddal mesto zborovodje. »Foltejevem zboru« bo naprej ostal zvest kot odbornik in pevec. Za svoje delo in trud za slovensko pesem so pevci Martinu Kušeju zelo hvaležni. Vladimir Nachbar kot predsednik zbora koordinira vaje in nastope zbora ter skrbi za organizacijske zadeve: »Veseli smo, da nam je uspelo zelo hitro najti rešitev za nadaljnje delovanje in razvoj našega zbora. Mesto zborovodkinje MoPZ Foltej Hartman je prevzela nam doslej kot korepetitorka že znana Špela Mastek-Mori.« Že v pripravi vaj za zadnjo zgoščenko »Koroško srce« v letu 2019 je bila Mastek-Mori zboru v podporo. Prvič v 90-letni zgodovini moškega pevskega zbora prepevajo pod taktirko ženske.
»Novi zborovodkinji želimo mnogo potrpežljivosti, dobro roko pri izbiri pesmi in mnogo uspeha na odru. Upamo, da bo zbor vestno učila, razvijala naprej in morda s svojim pristopom navdušila še tega ali onega novega pevca,« je povedal Nachbar. V letu 2021 bi MoPZ »Foltej Hartman« moral praznovati 90. obletnico obstoja, zaradi pandemije praznovanja ni bilo. Tega si pevci ne bodo pustili vzeti. Načrtovano je, da bodo v okviru koncerta pogledali nazaj na bogato delovanje. Častitljivo obletnico bodo proslavili v soboto, 19. novembra 2022, v Kulturnem domu Pliberk. Pevci že zdaj vabijo na slavnostni koncert. Vladimir Nachbar: »Vse, kar je lepo, je vredno truda. Torej trudimo se naprej!«
Pevci MoPZ Foltej Hartman. Slika je nastala leta 2019 na Humcu.
Moški zbor z veseljem pozdravlja tudi nove pevce. Vaje so ob sredah ob 19.00 v kletnih prostorih Posojilnice Bank Pliberk.
Javite se lahko pri Vladimirju Nachbarju: 0664/2432938
Iz bogate zgodovine Moškega pevskega zbora »Foltej Hartman«
Foltej Hartman, ustanovitelj zbora in njegov pevovodja dolgih enainpetdeset let, je v svojih spominih o zboru zapisal: »Pogled v preteklost ni lahek. Na samem začetku so bili v Pliberku in okolici samo cerkveni zbori. Pa smo si nekega dne dejali, saj nas je bilo zadosti fantov – sedaj pa bomo ustanovili moški zbor, ki bo pel tudi drugače. Vadili smo kar pri nas doma v Libučah, zato so nam nekateri dejali kar Libučani. Pridno smo vadili in se pripravljali na prvi nastop.«
Prvič je novoustanovljeni zbor nastopil že kar istega leta, to je leta 1932, na večji pevski prireditvi v Dobrli vasi skupno z drugimi slovenskimi pevskimi zbori. Takrat se je pričela njihova pevska pot.
»Ko bi ne bili s srcem pri stvari«, pravijo najstarejši v zboru, »potlej bi že zdavnaj odnehali. Tako pa smo vztrajali in dajali moč še tistim, ki so prišli za nami.«(…)
Prišlo je leto 1938, ko je imel zbor svoj zadnji nastop in je utihnil za javnost vse do konca druge svetovne vojne, do leta 1946, ko se je ob obletnici izselitve slovenskih družin ponovno oglasil. Takrat so jih hoteli gasilci in policisti s silo razgnati. Res da zbor v tistih letih ni več javno nastopal, toda pevci kljub temu niso mirovali. Tudi v težkih časih, ko je bila slovenska beseda povsod zasledovana in prepovedana, ko so jo morali skrivati po temnih izbah in opuščenih senikih, so se zbirali in vadili. Za njihovo zbiranje in razhajanje je vedela samo noč. Toda njihova pesem je kljub skrivanju in šepetanju ostala glasna in prepojila se je še z večjo ljubeznijo.
»Nismo se dali ustrahovati ali premotiti takratnim odpadnikom,« nadaljuje v svojih spominih Foltej Hartman, »zavedali smo se svojega poslanstva in se zato še naprej zbirali na vajah. Pevci, ki so takole skrivoma in ponoči prihajali na vaje, so imeli po dve uri hoda. Med nami je bil tudi pevec invalid, ki je s palico prišel na vaje s Pece v trdi temi v dolino in zopet nazaj.«
Prišli so še hujši časi. To so bili časi množičnega izseljevanja slovenskih družin. Časi zaporov, taborišč. Tako je bil tudi Foltej Hartman odpeljan v taborišče Dachau, taborišče, kjer je bila povsod, v še tako skritem kotičku, skrita smrt.
Pa se ji ni dal ustrahovati. Zavedal se je, da se ne sme kar tako vdati, usesti in čakati, zato je pričel zbirati okoli sebe jetnike, kar osemdeset jih je bilo, in so zapeli. Zapeli v tistih težkih trenutkih in tako jim je pesem dvignila vse skrite moči, da so lažje prenašali strahote taborišča. Nam se danes zdijo tisti trenutki v vsej svoji resničnosti skoraj neresnični. Tisti pa, ki je s srcem predan petju, pozna te trenutke in pozna tudi moč pesmi. Zato jo ljubi in se ji predaja.
Prišel je čas, ko se je beseda svoboda pisala z veliko začetnico. Ljudje so se pričeli vračati iz izseljenstva, taborišč, zaporov. Vrnili so se, toda ne vsi. Nešteto jih je ostalo po celicah, taboriščih, v partizanskih vrstah.
Vrnil se je tudi Foltej. Z njegovo vrnitvijo je v svetlobo dneva stopil tudi moški pevski zbor »Edinost«, kot se je imenoval takrat.
Vse od ustanovitve leta 1932 pa do decembra 1983 je moški pevski zbor SPD »Edinost« v Pliberku vodil Foltej Hartman. Umrl je 10. oktobra 1984. V januarju leta 1985 so se pevci odločili, da se zbor poimenuje po Folteju Hartmanu in nadaljuje njegovo pevsko poslanstvo.
Tako kot na vseh področjih kulturne dejavnosti so tudi v Moškem pevskem zboru »Foltej Hartman« nastajale krize. Tu so vzponi in padci, lepi in manj lepi trenutki, ki sestavljajo mozaik njihovega dela. V njihovi najbližji okolici so se – kot gobe po dežju – pričeli ustanavljati novi zbori, ki so pritegovali predvsem mlajše. Tako so pevci odhajali in prihajali.
Toda zbor je ostal.
(iz zbornika ob 60-letnici MoPZ Foltej Hartman, zapisala Anita Hudl leta 1992)
