
Sestri Marlene in Elisabeth Schuen sta skupaj s sestrično Mario Moling ustanovili glasbeno skupino Ganes, ki prepeva o mitih, zgodbah in lepotah življenja. Ime izvira iz mita o morskih deklicah ali vilah iz alpske mitologije »Ganes«. Začetki skupine pa segajo nazaj v čas, ko so glasbenice nastopale na koncertni ladji Huberta von Goiserna leta 2007 do 2010. Ženske so odraščale v La Valu, v vasi v južnotirolskih Dolomitih in so med približno 30.000 Južnimi Tirolci, ki imajo ladinščino za svoj materni jezik. Trio, v katerem je Mario Moling leta 2018 zamenjala Natalie Plöger, na svojih osmih študijskih albumih poje večinoma v ladinščini, pri čemer Elisabeth Schuen pravi: »Seveda ne razumeš vsega, ampak pri svojih koncertih vedno veliko razlagamo, o čem pojemo. Dodatno pa tudi glasba posreduje zgodbe in čustva, ki ljudi pripeljejo do tega, da se prepustijo svoji domišljiji.« VIVES (ladinska napitnica, ki prevedena pomeni boš živel) je najbolj aktualni album in predstavlja poklon domovini, ladinski kulturi in spominom na življenje v vasi ter na običaje in modrost »starejših«. Z vsebino tega albuma so se tudi soočali obiskovalci in obiskovalke v čudovitem ambientu v Dvoru pred cerkvijo in so lahko prisluhnili petju, violini, kitari ter kontrabasu.
Ladinska manjšina je avtohtona etnična skupnost, ki živi v dolinah Dolomitov v severni Italiji, predvsem v Južni Tirolski, Trentu in Bellunu, kjer govorijo ladinščino – enega od treh retoromanskih jezikov. Ladinci imajo posebne kulturne in jezikovne pravice, vključno z dvojezičnim šolstvom, mediji in upravnimi postopki v ladinščini. Kljub zakonski zaščiti in prizadevanjem za ohranjanje jezika število govorcev (trenutno jih je okoli 30.000) upada zaradi vpliva italijanščine in nemščine ter omejene uporabe ladinščine v vsakdanjem življenju.
Mislim, da so Ladinci po eni strani zato odprti, ker se morajo odpreti. Drugače enostavno ostaneš v svojem majhnem delu doline. Preprosto se moraš naučiti drugih jezikov, sicer ne boš nikamor prišel. Po drugi strani pa se tudi zaveš, da so ljudje v dolino zbežali. To so ljudje, ki so prišli v doline, kamor nihče drug ni hotel ali si ni upal iti. In tako kot vsi gorski ljudje, ki so v majhnih dolinah, so tudi oni nekoliko trmasti. Obstaja toliko različnih značajskih lastnosti. Veliko je umetnikov, veliko je ljudi, ki ustvarjajo glasbo. Veliko pa je tudi ljudi, ki ustvarjajo kipe ali delujejo na umetniškem področju. To se je pa razvilo preko številnih generacij.
Na Južnem Tirolskem imamo srečo, da imamo avtonomijo. Da imamo stalno ladinsko šolo ter da je ladinščina zaščitena. Kljub temu se moramo vedno truditi, da bodo tudi mladi radi govorili ta jezik. Da se jim zdi »kul« govoriti v ladinščini in da se tega ne sramujejo. To ni tako preprosto, to smo doživljale tudi same, ko smo bile mlade. Naš učitelj violine je imel nemščino kot materinščino in posledično sprva nismo ničesar razumele. Pozneje pa sem bila edina Ladinka v razredu na gimnaziji in ko ti učitelji postavijo vprašanje, dlje razmišljaš, kako odgovoriti pravilno v nemščini. Končno pa smo ugotovile, da je to »super«. Zelo sem vesela, da govorim ta manjšinski jezik in morda lahko s svojo glasbo pomagamo tudi mladim, da spoznajo, da je odličen!
Iz rubrike preberite tudi