V Gallusovo dvorano Cankarjevega doma je 18. februarja naravnost od nastopa v Musikvereinu na Dunaju prišel eden najboljših simfoničnih orkestrov na svetu – Berlinska filharmonija.
Ustanovljena je bila leta 1882 v Berlinu in od tedaj pod vodstvom najboljših dirigentov žanje nedeljeno odobravanje publike po vsem svetu. Orkestru so v preteklosti dirigirali dirigenti, kot so Hans von Bülov, Wilhelm Furtwängler, Herbert von Karajan, Claudio Abbado in sir Simon Ratle. V Ljubljani je, kljub zelo dragim vstopnicam, v že zdavnaj razprodani dvorani dirigiral ruski dirigent Kirill Petrenko, ki vodi orkester od leta 2019. Petrenko izhaja iz glasbene družine, ki se je iz ruskega Omska preselila na Dunaj. Tam je dobil najboljšo glasbeno izobrazbo. Je tudi odličen pianist in ima izjemen občutek za muzikalnost in zgradbo vsake skladbe, tako da je vsak njegov dirigentski nastop nekaj izjemnega. Tako je bilo tudi na ljubljanskem koncertu, kjer smo poleg mnogih tujih poslušalcev srečali tudi nekaj koroških Slovencev.
Za Ljubljano so Berlinčani, med katerimi sta na rogu in klarinetu igrala tudi dva mlajša slovenska glasbenika, kar je dokaz zelo kvalitetnega glasbenega šolstva v Sloveniji, pripravili program treh skladb. Na začetku so nam zaigrali enostavčno sodobnejšo skladbo nemškega skladatelja Bernda Aloisa Zimmermanna Photoptosis, preludij za veliki orkester. Skladatelja je za nastanek skladbe, ki v prevodu pomeni Pojavljanje svetlobe, navdahnila poslikava umetnika Yvesa Kleina. Skladba je sodobna, v barvitem dialogu, v orkestru se čuti šelestenje vetra, čivkanje ptic in tudi nenadni grozeči udarci tolkal, tako da dobiš občutek tesnobe. Kot da bi bili to udarci usode? Ves orkester sodeluje stoodstotno, takoj smo začutili resnično kvaliteto edinstvenega orkestra. Tudi druga skladba Simfonija št. 1 poljskega skladatelja Witolda Lutoslawskega je sodobna, skladatelj jo je pisal v času druge svetovne vojne in se v njej čutijo težke vojne razmere okupirane Poljske. Prvi stavek Allegro non troppo je zelo bučen, ritmično intenziven, orkester ga je odigral z maksimalno angažiranostjo. Drugi stavek Poco adagio so simfoniki pričeli subtilno, zanimivo temo so pričela godala, ki so jim sledila pihala in trobila ter kasneje tudi tolkala. Umirjeni so bili tudi solo vložki koncertnega mojstra. Tretji stavek, Allegretto misterioso, je tipičen scherzo, odlična so bila godala in glasnejša trobila. Slišali smo lep solo klarineta. Napetost se je stopnjevala. Čeprav se je v simfoniji čutil mladostni skladateljev vpliv Stravinskega, Ravela in Prokofjeva, je Lutoslawski ustvaril sodobno umetnino, harmonsko bogato in v izvrstni instrumentaciji. V četrtem stavku, Allegro vivace, smo bili priča redko slišani uigranosti in virtuoznosti vseh članov orkestra, kjer sta briljirala tudi solo flavta in klarinet. Eden najvidnejših evropskih skladateljev Johannes Brahms je še leta 1872 izjavil, da nikdar ne bo napisal simfonije. Čez pet let je nastala že njegova 2. Simfonija v D-duru, op. 73, večkrat imenovana »Pastoralna«. Napisal jo je v zelo kratkem času, je polna optimizma in melodičnih idej. Že v prvem stavku Allegro non troppo je postalo očitno, kako dirigent Petrenko suvereno vodi orkester, tako da mu pusti, da diha, da se včasih celo prime za stojalo za svojim hrbtom in orkestru podaja samo smernice oz. glasbeno temo z desno roko. To je pravo spoštovanje in zaupanje dirigenta orkestru in obratno! V drugem stavku Adagio non troppo smo začutili neko umirjenost, ob krasnem solu hornista in nekaterih pihalcev. Pri odlični orkestraciji smo začutili vso mogočnost Brahmsove glasbe, ki jo mirno lahko primerjamo z Beethovnom. Tretji stavek Allegretto grazioso umirjeno pričnejo čelisti in pihala, godala se jim pridružijo v hitrem tempu, tempo se menja, glasbene teme se izmenjujejo. Zadnji stavek Allegro con spirito je odličen dirigent seveda pričel zelo hitro, vehementno je obvladal celoten orkester, katerega zvok je bil edinstven, zelo hiter tempo, vsi so igrali kot eden – tu ni mesta za povprečnega glasbenika, vsi so nadpovprečni. Poslušalci smo se z burnim dolgotrajnim ploskanjem stoje poslovili od enega najboljših svetovnih orkestrov in si želeli: Kmalu nasvidenje!?
