
V soboto, 3. 5., so bili v Ločah zapolnjeni vsi parkirni prostori, prav tako ni ostal prazen niti en kotiček kulturnega doma. Pred koncertom so delili CD zbirko Daniela Keliha, ki bi naslednje leto dopolnil svoj okrogli 50. rojstni dan. Nad 1000 CD obsežno zbirko so delili zato, da bi vsak lahko odnesel spomin na Daniela, po drugi strani pa so albume uporabili tudi za žreb pri nagradni igri.
Glavno nagrado, privatni koncert mladega akzenta, je prejel David Ressmann, bratranec Martina Lesjaka, ki bi lani dopolnil svoj 30. rojstni dan. »Ne vem, ali jih bom povabil v stanovanje na Dunaju ali v klub, ki je zame kot dnevna soba,« pravi David Ressmann, ki je povedal, da je z bratrancem preživel velik del otroštva in sta skupaj pomagala na domači kmetiji ter igrala nogomet in hokej. Glavni del dobrodelnega koncerta je bil seveda glasba.
Nastopali so skupina akzent s spremljavo na klavirju Matica Doklerja, mladi akzent, Kärntner Viergesang, Rudi Katholnig in Hans Peter Steiner ter Stefan in Anna Skreinig. Slednja sta zapela pesem »The way I tend to be«, saj je bil Stefan leta 2022 z Danielom zadnjič na koncertu v Ljubljani avtorja pesmi Franka Turnerja. Izkupiček koncerta bo šel Avstrijski gorski reševalni službi in Zvezi za pomoč otrokom, obolelim za rakom. Navedeni društvi sta z domačim SKD Jepa-Baško jezero tudi priredili koncert. Vsi trije, katerim je bil posvečen koncert, »so ljubili življenje in so radi praznovali«. Prav v tem duhu se je zaključil koncertni večer.
Z Martinom sem že od majhnega skupaj pel. V skupini akzent sva pela skupaj deset let. Pri basih je pel tudi Daniel. Ker smo mi trije na vajah preveč govorili in so se drugi malo razburjali, ker smo glasni, smo se potem vedno srečali pol ure pred vajo. Tam smo imeli dovolj časa, da se pogovorimo o vsem in ni bilo ropota na vaji. Tako smo se potem v zadnjih sedmih letih vedno srečevali pred zborovskimi vajami in se ob tem veliko »zmarnvali«.
et. Pozimi treniramo dvakrat na teden, v toplejših mesecih trikrat. V ekipi imam fante in dekleta, povprečno jih je 10 pri treningih.
Največ spominov imam seveda na brata Martina. Imela sva se rada, včasih pa sva se tudi malo kregala. Danes zelo hvaležno gledam nazaj na najin skupni čas, četudi je bil prekratek. Na Daniela imam tudi same lepe spomine. Na vsa vprašanja je imel odgovor in bil tako prisrčen in in vedno nasmejan. Phillipa osebno nisem poznala. Pri njegovem pogrebu pa sem pri govorih opazila, kako je bil podoben Martinu. Lepo je vedeti, da je imel tako dobrega prijatelja.
Iz rubrike preberite tudi