Letos je v Tinjah že tretjič potekal enotedenski intenzivni tečaj petja, ki na Koroško privablja pevske mojstre z vseh strani sveta. Tečaj zaključijo z večernim koncertom, ki obiskovalce vedno znova preseneča in navdušuje.
Kakšni so bili začetki »Mojstrskega tečaja petja«?
Daniel Sturm, odgovorni referent v Domu prosvete Sodalitas: Tečaj smo pred štirimi leti začeli pripravljati v sodelovanju s Krščansko kulturno zvezo in zelo smo veseli, da se je našemu vabilu odzvala vrhunska mezzosopranistka Bernarda Fink, ki vodi tečaj skupaj z odličnim basbaritonom Marcosom Finkom. Udeležence torej poučujeta umetnika, ki sta slovela po odrih celega sveta. Pri delu z udeleženci sta nepogrešljiva tudi korepetitorja Irina Milivojević in Vladimir Mlinarić. Učitelji se pri individualnem pouku posvetijo vsakemu pevcu posebej, vadijo pa tudi v duetih in tercetih, tako da je delo na tečaju za vse zelo intenzivno.
Kdo lahko sodeluje na tečaju?
Daniel Sturm Sprejmemo lahko največ dvanajst udeleženk in udeležencev. Tečaj obiskujejo študentje petja na akademijah, včasih tudi tisti, ki se pripravljajo na študij petja, pa tudi profesionalni pevci, ki že pojejo v opernih ali v drugih glasbenih hišah. To so torej pevci z Dunaja, iz Nemčije, iz Slovenije itn., ki želijo delati z Bernardo ali Morcosom Finkom. Letos sodeluje udeleženka iz Argentine, ki sedaj živi v Nemčiji in je prav iskala priložnost, da bi lahko sodelovala z Bernardo Fink.
Tečaj torej vodita brat in sestra Marcos in Bernarda Fink. Ali skupaj tudi nastopata?
Marcos Fink: Odrasla sva v Argentini. V naši družini se je vedno veliko pelo, oče je s svojimi sestrami imel kvartet Fink, jaz pa zadnje čase kar pogosto nastopam skupaj z mlajšo sestro Bernardo Fink, npr. na recitalih ali večerih samospevov.
K sodelovanju na mojstrskem tečaju sva bila povabljena oba s sestro, ki je pred mano postala solistka z veliko kariero in me je vzpodbudila k solo petju. Že v mladosti mi je več ljudi svetovalo, da naj postanem solist, ampak sem se najprej odločil za drug poklic. Postal sem inženir agronomije in bil 17 let docent na univerzi. Od leta 1994 živim v Sloveniji, v Evropo pa sem se preselil leta 1990 zaradi glasbe. Takrat je Deželno gledališče Salzburg ob 200-letnici smrti Mozarta potrebovalo več solistov, saj je v dveh sezonah predstavilo vse Mozartove opere.
Kako bi opisali mojstrski tečaj petja v Tinjah?
Marcos Fink: Vesel sem, da sem odkril Sodalitas kot kraj srečevanja z odlično infrastrukturo za naš tečaj, z ustreznimi prostori, tremi klavirji itn. Polovica pevcev dela dva dneva z Bernardo, druga polovica pa z mano. Da bi vsi udeleženci dobili napotke od obeh učiteljev, se po dveh dneh skupini zamenjata.
Pri petju gre za interpretacijo, čustvovanje in recitiranje z določeno zrelostjo – tam je treba globoko pobrskati po izrazoslovju, če želimo dobro opisati barvo glasu. Katera barva glasu bo poslušalcem najbolje prenesla sliko, ki jo imam kot pevec v glavi? Pa tudi kar se tiče tehnike: kako postaviti glas, da bo slišen za tisoč ali dva tisoč ljudi v dvorani. Vsaka molekula zraka se mora spremeniti v zvok, ki naj bo lep, da podpira besedilo, ki ga interpretiramo.
Bernarda Fink: Vsako leto se na tečaju veliko naučim in zorim kot pedagoginja, saj prihajajo različni ljudje, ki so že precej daleč v svojem pevskem razvoju. Prvič z bratom »deliva« poučevanje. Sva različna značaja, delava različno, pomembno pa se mi zdi, da navodila, ki jih Marcos da udeležencem, niso v nasprotju z mojimi navodili.
Pri delu ste zelo pozitivni, izhajate predvsem iz tistega, kar je pevcem dobro uspelo.
Bernarda Fink: Vsak prinese s seboj svojo življenjsko zgodbo, svoj značaj. V življenju je vse stvar ravnovesja, tako kot solze in smeh spadajo v naš življenjski prostor, velja to tudi za disciplino in določeno strogost, ne smemo pa pretiravati. Pri petju potrebujemo globoke vdihe, sproščenost in pozitivnost.
To sem se morala tudi sama naučiti, saj prihajam iz generacije, kjer je hvaliti otroka pomenilo razvajati otroka. Treba je bilo biti dober in priden, pohvale pa smo odkrili šele v najstniških letih. Spomnim se profesorja telovadbe, od kogar sem prvič slišala: »Bravo, lepo, dajmo, še enkrat!« To me je popolnoma navdušilo. Staršem sem zelo hvaležna, da nam ni bilo treba biti najboljši ali prvi. V drugačnosti je kvaliteta! Še posebno pri pevcih. Pomembno je videti potencial, na to sva pozorna oba z bratom. Prav tu je pomembno ravnovesje: udeležencem želiva pokazati, kje je še ena pot, hkrati pa je treba imeti potrpljenje za posamezne korake na tej poti. Tako se približujemo lepoti ali popolnosti, in sicer vsak v svoji drugačnosti.
