Dvojezično kulturno društvo »Kulturverein/Kulturno društvo Šmarjeta – Apače« praznuje: Četrt stoletja za slovensko kulturo v Šmarjeti in okolici

Andrea Wernig: Na Kočuhi sem odraščala kot otrok, od 10. leta pa sem pravzaprav živela drugod in občasno obiskovala starše in sorodnike v domačih krajih. Odkar sem se upokojila, sem večkrat v šmarješki občini – sem me vlečejo nostalgični spomini na otroštvo, družina, pa tudi moj travnik, ki ga želim očistiti invazivnih rastlin in kjer imava s partnerjem nekaj čebelnjakov. Šmarješko društvo je iskalo novo vodstvo, jaz pa sem čutila vse večjo navezanost na rodni kraj, pa smo se nekako našli. Res pa je tudi, da mi društvo Šmarjeta – Apače nikoli ni bilo tuje, saj ga je do leta 2014 vodila moja mama Rozi Wernig. 

Martina Weinfurtner:  Društvo in društveniki potrebujejo osebo, ki je vsak čas dosegljiva, ki ima čas in energijo za redna srečanja, pogovore in organizacijo. To mi v zadnjem času ni bilo mogoče, zato sem naloge želela oddati, vesela pa sem, da v društvu ostajam aktivna, da podprem ideje in načrte novega vodstva.

Andrea Wernig: Zanimajo me predvsem ekološke teme in teme sožitja. Pozimi sem spoznavala delovanje društva, zdaj pa že pripravljamo prvi večji dogodek, in sicer bomo v soboto, 15. junija, obeležili 25 let delovanja društva. Nastopil bo Oktet Suha, svoje likovno ustvarjanje bo predstavila umetnica domačinka Maria Mlečnik – Olinowetz, predstavili pa bomo tudi jezikovne tečaje slovenščine v vrtcu ter flu led zemljevide Šmarjete in okolice, ki so stari približno 12 let in jih še vedno uporabljajo pri stvarnem pouku v šoli. Zanimivo je primerjati, čemu je pokrajina namenjena danes in čemu je bila namenjena nekdaj, kar se zrcali v ledinskih imenih. Seveda se junijskega praznovanja veselimo tudi zaradi druženja in zakuske.

Martina Weinfurtner: Že od vsega začetka organiziramo Pehtro babo, ki obiskuje domove po vsej občini. Sprva so bili nekateri precej skeptični, zdaj pa je Pehtra baba naša stalnica, ki povezuje dvojezično in enojezično prebivalstvo. Do korone smo redno organizirali tudi pokušino klobas in fižolov praznik, imeli pa smo še prireditve, kot so martinovanje, društveni izlet, umetniške in rokodelske delavnice in predavanja. Omeniti je treba, da večino prireditev financiramo sami in da je ena od stalnic tudi darovanje finančne pomoči – če je treba v domači občini, sicer pa za kakšno dobrodelno organizacijo, npr. za Angolo.

Martina Weinfurtner: To je še ena naših uspešnic: pred pandemijo smo začeli s slovenskimi uricami v popoldanskem varstvu, zdaj pa jih organiziramo v vrtcu. Sprva smo slišali, da za te urice ne bo povpraševanja, zdaj pa so tako priljubljene, da v sodelovanju z Mojco Grušovnik in Aleksijo Peljhan organiziramo kar tri skupine po eno uro tedensko.

Andrea Wernig: Naše društvo nima svojih prostorov, zato se srečujemo po privatnih domovih. Društvo je dvojezično, zato po potrebi uporabljamo nemški in slovenski jezik, prevladuje pa slovenščina. Včasih je slišati standardno slovenščino, največ pa seveda domače narečje. Narečje je del naše kulture in del naše identitete. Vsekakor je tudi nosilec romantičnih spominov na stare čase, zato smo veseli, da še živi.

Praznovanje 25-letnice delovanja
Kdaj? 15. junij, 19.00
Kdo? Oktet Suha, Maria Mlečnik – Olinowetz, Inštitut Urban Jarnik
Kje? Ljudska šola Šmarjeta v Rožu