Dober večer, sosed: v Železni Kapli, Dobrli vasi in na Radišah: Do soseda s pesmijo in govori

Pod geslom »Dober večer, sosed« slovenska kulturna in prosvetna društva vsako leto okoli avstrijskega državnega praznika vabijo na koncertne prireditve, ki se osredotočajo na sobivanje obeh narodnosti na Koroškem. 

Gost in slavnostni govornik SPD Srce v Kulturnem domu je bil podjetnik Marko Londa, soustanovitelj podjetja Moonshot Pirates in pobudnik TEDxKlagenfurt. Domače barve so zastopali Otroški zbor Srčki, Mladinski zbor Sweethearts in Mešani pevski zbor Srce. Koncert Dober večer, sosed so polepšali tudi gostje, vokalna skupina Oktakord in moški zbor Die ChorHerren, oboji iz Celovca.

Društvu SPD Radiše je letos za glavnega govornika na prireditvi Dober večer, sosed, uspelo pridobiti Arona Stiehla, intendanta Mestnega gledališča Celovec. Večer so z glasbo sooblikovale domače društvene pevske zasedbe in solisti.         

V Hiši kulture – farni dvorani so domače barve zastopale Igralska skupina SPD Zarja, Tamburaška Tamika in Vokalna skupina Klika. Ker je v okviru Kulturnega tandema letos Železna Kapla povezana z Možberkom, so od tam v Kaplo prispeli saksofonist Stephan Lerchbaumer, pevski krožek Sängerrunde Gallin, pa tudi eden od dveh slavnostnih govornikov večera, podžupan Roland Gruber. Organizatorji so na večer povabili tudi goste iz občine Črna na Koroškem. Čez državno mejo so 25. oktobra na avstrijsko Koroško prispeli ženski pevski zbor Lipa, violinistka in jazz pevka Lina Rahne in govornica Nika Skudnik. V imenu občin so občinstvo pozdravili županja Lisa Lobnik, županja Črne Romana Lesjak in župan Možberka Herbert Gaggl, v imenu gostiteljev pa je pozdravil Vili Ošina, predsednik SPD Zarja.

Ko danes govorimo o tem, kako lahko vsi skupaj prispevamo k dobrobiti in odličnosti, gre pri tem bolj za vprašanje Kdo sem, kot pa za vprašanje Kaj sem dosegel. Tudi če to vemo, se s tem spoznanjem še ne nehajo primerjave. Trava na sosedovem vrtu je še naprej bolj zelena kot pa na mojem. Prevečkrat se po nepotrebnem ukvarjamo s tem, kako drugi mislijo o nas.  

Spominjam se časa na Slovenski gimnaziji in na Dvojezični trgovski akademiji, kjer nas je med šolanjem spremljal stavek: »Več znaš, več veljaš.« Pri tem stavku gre po mojem za polresnico. Veliko vedeti ti v življenju vedno pomaga, a nič od tega nima smisla, če iz svojega znanja nič ne narediš. A kako kaj narediti in ustvariti? Velikokrat me označijo za sanjača, kot nekoga, ki v mislih ne pozna meja in ki si postavlja velike, na videz neuresničljive cilje. A prepričan sem, da vsak od nas v sebi nosi seme odličnosti. Morda sebe ne vidite kot sanjače. Odličnost in veličina ne pomenita, da bomo vsi ustanovitelji globalnega podjetja ali vodili pogajanja v Silikonski dolini. Odličnost se na osebni ravni začne z vrednotami, s tem, kaj nam je osebno važno. Katere vrednote igrajo največjo vlogo v vašem življenju? Prav te vrednote so najpomembnejša opora za pravilno ravnanje pred težavnimi odločitvami. Z našimi vrednotami tesno povezana je naša identiteta, pri kateri gre za vprašanja Kdo sem? Katera so moja načela? Kako sam sebe definiram?
Sam sem v prvi vrsti oče in soprog, takoj za tem pa Global Citizen, državljan sveta. A tudi koroški Slovenec sem, saj je slovenščina moja materinščina. To je jezik, ki ga nosim v srcu. Jezik in kultura, ki sta mi važna. In tudi jezik, ka ga dam naprej svojim otrokom. Vseeno, kje smo po svetu, s sinom Theom bom govoril slovensko. Moj vsakdan pa se odvija v štirih jezikih, nemščini, angleščini, slovenščini in češčini, jeziku, v katerem se moja soproga pogovarja s Theom. Zakaj je vprašanje identitete tako pomembno? Ker odličnost lahko dosežemo samo tako, da stojimo za tem, kar smo, saj smo samo tako avtentični. Poskusite večkrat reči »da«, predvsem pa bodite proaktivni pri oblikovanju svoje osebne in naše skupne prihodnosti.                                                   

Marko Londa, roj. Haschej (42) je podjetnik, vizionar in ustanovitelj podjetja Moonshot Pirates. S podjetjem vzpodbujajo in spremljajo mlade pri reševanju globalnih problemov s kreativnimi in inovativnimi rešitvami. Dobrolčan trenutno živi v Celovcu, sicer pa med Dunajem, San Franciscom in Cape Townom. Je oče triletnega Thea, s ženo Aneto se v kratkem veselita prihoda dvojčkov. Važen mu je čas z družino in skrb za telesno pripravljenost, pa zmage kluba FC Liverpool. 

Ko sem kot intendant prispel v celovško Mestno gledališče, je bila ena mojih prvih potez ta, da sem poskrbel za dvojezičnost v naši hiši. Gre za tri navodila, ki jih pred začetkom vsake predstave v nemščini in slovenščini slišijo obiskovalci. Eno se glasi »Prosimo, da ugasnete svoje telefone«, drugo »Fotografiranje med predstavo je prepovedano«, tretje pa »Po predstavi ne pozabite vklopiti svojega telefona«. Kmalu zatem smo izgubili dva abonenta, ki sem ju po telefonu prosil, da mi razložita, zakaj odpovedujeta abonma. V teh pogovorih se mi je jasno pokazalo, da so še globoki prepadi in še mnogo sovraštva med nemško in slovensko govorečimi v deželi. A ne le na Koroškem, po vsem svetu je mnogo sovraštva, v Avstriji, v Ameriki, Rusiji in na Madžarskem. Naekrat več nič ne šteje tisto skupno, ampak samo še tisto, kar nas ločuje. Vrsta političnih akterjev razpihuje prav delitve v družbi. Človek se v tem procesu loči od svojega bližnjega, ki ga ima za manjvrednega ali pa mu celo povsem odreka njegovo človečnost. Gotovo je med vami veliko takih, ki se spominjajo, kako so vam pravili, da je nemščina več vredna od vaše slovenščine. Vmes se je sicer pojavilo spoznanje, da je obstoj več kultur in jezikov na istem teritoriju pravzaprav priložnost. Da je diverziteta, raznolikost nekaj dobrega, nekaj, kar nas bogati. Ali je mogoče, da smo že pozabili na to? Trenutno kaže, kot da se gibljemo nazaj v preteklost, kar v meni budi strah. Strah pred takimi, ki s pomočjo vzbujanja strahu pred drugimi in drugačnimi sejejo jezo v naši družbi. Taki človeštvo delijo na naše in vse druge, slabše in manjvredne, ki ne spadajo k našim. Drugi v tej optiki ne ponuja več možnosti za razširitev mojega horizonta, za priložnost napredovanja v življenju. Tudi meni so bili ob prihodu v Celovec koroški Slovenci in njihov jezik tuji. A hvalabogu sem med njimi našel prijatelje, pripravljene približati mi njihovo kulturo, prestano trpljenje, a tudi njihovo radost. Koroški Slovenci in njihova kultura so obogatili moje življenje, a tudi naše gledališče. Seveda se jezim, če nekdo zaradi jezika odpove svoj abonma ali če se kdo razburja zaradi slovenske pesmi med predstavo. Kako pride do tega, da smo drug proti drugemu? Tega ne morem razumeti. V šoli smo se učili o tem, kaj pomeni odraščanje v nacionalsocializmu, kaj pomeni biti v tem režimu pripadnik manjšine. Mislil sem, da smo se iz tega nekaj naučili. Mislil sem, da živimo v boljšem svetu. Verjamem, da smo napredovali, saj živimo v liberalnem svetu in smo do sveta bolj odprti kot pa nekoč. Napredovali smo, torej zakaj naj bi zdaj spet začeli hoditi vzvratno? Upam, da gre samo za en korak nazaj in za dva naprej, vse drugo nas vodi v katastrofo za našo družbo, za nas ljudi, za demokracijo, pravno državo in tudi kulturo. Samo spomnim naj, da se je v času NS režima naše mestno gledališče imenovalo Grenzland Theater. Tudi mene je kdaj strah, tudi sam kdaj ne vem, kako naprej, a povsem gotovo je strah, ki žre dušo, najslabši svetovalec.            

Aron Stiehl (54) je nemški operni režiser, rojen v Wiesbadnu. Režijo glasbenega gledališča je študiral v Hamburgu. Po študiju je med leti 1996 in 2001 delal v Bayerischer Staatsoper, sledilo je 19 let svobodnopoklicne režiserske dejavnosti. Leta 2019 je Stiehl, ki ga Celovčani ob Lend­kanalu pogosto srečajo med sprehodi z njegovim malim šnavcerjem, postal intendant celovškega Mestnega gledališča, ki mu je zvest še danes.   

Ko sem direktorici podjetja A.L.P. Peca, v katerem sem zaposlena, pred­lagala, da bi se z Železno Kaplo čezmejno povezali v okviru Interreg programa Slovenija-Avstrija, je bila takoj navdušena. Pustila mi je proste roke pri izvedbi, sama sem se hitro povezala s partnerji iz avstrijske Koroške, s katerimi smo uspešno prijavili dva projekta. FahrRAD povezuje Prevalje in Pliberk, UmetnostKunst pa Črno in Železno Kaplo. Splet naključij ali pa usoda sta bila odgovorna za to, da sem se v vašem kraju povezala z Vilijem Ošino, predsed­nikom SPD Zarja. Že kmalu sva spoznala, da naju povezujejo podobni interesi, npr. navdušenje nad umetnostjo, jezikom in povezovalno kulturno dediščino našega območja. Včeraj je bilo v Črni predavanje koreografa Tomaža Simetingerja o ljudskih plesih in njihovem izvoru. Ta je poudaril, da ples ne pozna ne meja ne jezikovnih ovir, kot jih na splošno ne pozna tudi umetnost. Prepričana sem, da z ravno takšnimi skupnimi projekti, kot sta bila naša dva, presegamo meje in povezujemo ljudi, organizacije in društva, ki izhajamo iz podobnih, če ne celo istih interesov. S tovrstnim sodelovanjem se oblikujejo in ohranjajo neprecenljiva in trajna prijateljstva, zato verjamem, da s tem krepimo sodelovanje in celovitost enotnega območja Geopark Karavanke. Med Črno in Železno Kaplo je eden najlepših naravnih prehodov meje. Vesela sem, da ga vse pogosteje prehajamo in s tem ohranjamo te čezmejne povezave, ki nas od vedno definirajo. 

Kot Črnjanka sem seveda želela projekt KunstUmetnost izpeljati v Črni. Na ALP Peca smo za vso podporo , ki seveda ni samoumevna, hvaležni občini Črna in naši županji Romani Lesjak, na drugi strani pa občini Železna Kapla. Kapla je kraj, ki me zaradi sorodstvenih vezi spremlja že od otroštva. V Kaplo smo hodili na slavja, pogrebe in vsakoletne obiske. Moja bica je srčno ohranjala zanjo dragocene stike z žlahto od tu. Zato menim, da so takšni projekti vsekakor posvečeni vsem našim prednikom, na katerih temeljijo naše čezmejne vezi, pa tudi vsem čez mejo prepletenim družinam, ki se trudijo za ohranjanje starih in spletanje novih prijateljstev. Priznati moram, da mi je bilo zelo prijetno pri srcu, ko mi je Vili ob zavidljivem številu obiskovalcev dogodka UmetnostKunst pri vas dejal, da je kar nekaj Kapelčank in Kapelčanov prišlo tudi zaradi mene, ker so moja žlahta. Bica bi bila zelo ponosna. Hvala vam še enkrat, da ste čezmejni projekt UmetnostKunst tako lepo sprejeli v svoji sredi. Kot smo zapisali v projektu: Umetnost ne pozna meja. In tudi srčni ljudje jih ne. V Črni nam je po izvedenem projektu ostala lesena skulptura kiparja Gregora Pokornyja.Ta nas bo še dolga leta spominjala na čezmejna sorodstva, prijateljstva in zelo uspešen skupni projekt. Pestrost jezikov je tudi pestrost kulturne dediščine države. Želim vam, da jo s takšnim spoštovanjem ohranjate še naprej.                     

Nika Skudnik (37) je po izobrazbi univerzitetna diplomirana filozofinja, v poklicnem življenju pa dela kot projektna vodja programa Europe Direct Koroška v podjetju A.L.P. Peca d.o.o. Pri tem pred 30 leti ustanovljenem razvojnem podjetju gre za nevladno in neprofitno organizacijo. Iskriva in nasmejana Črnjanka je mama dveh hčera, zavzeta okoljevarstvenica in ljubiteljica živali pa svoj prosti čas najraje preživlja v gozdu. Nika je vegetarijanka in zavzeta branilka zatiranih in o tem ne samo govori, ampak to tudi živi.