Družboslovec Albert F. Reiterer se ukvarja z vprašanji etničnosti in socialne strukture. V preteklosti je objavil več knjig in člankov, kjer preučuje razvoj slovenske manjšine na Koroškem. Pred kratkim je izšla njegova najnovejša knjiga »Nation und Imperium. Reflexionen über die politische Organisation der modernen Weltgesellschaft.«

V 1980-ih in 1990-ih letih ste objavili tri obširne monografije, v katerih ste proučevali položaj koroških Slovencev. Od tedaj je minilo nekaj časa. V kolikšni meri sledite aktualnim razvojem slovenske manjšine in kaj se vam zdi značilno zanje?

Albert F. Reiterer: Vsekakor dogajanje spremljam manj kot nekoč. Sporazum glede vprašanja krajevnih napisov je imel paradoksalno posledico. Predstavniki manjšine, in sicer vseh organizacij, so po njem opustili vse politične zahteve. S tem je zadeva postala politično manj zanimiva zame. Jezikovno vprašanje kot takšno ima v največji meri le simboličen pomen.

Pred dvema letoma ste na predavanju v Tinjah kritizirali politično strategijo, ki želi avtohtone manjšine obravnavati kot organizacije civilne družbe. Kaj na njej je neprimerno?

Popolne asimilacijske integracije nimam za moralno neprimerno. Sumljivo se mi pa zdi, da se zanjo tako zelo zavzemajo nekateri zastopniki večinskega prebivalstva, denimo višji uradniki. Če se zastopniki manjšine temu pridružijo, opustijo politiko emancipacije. Pri čemer se seveda postavlja vprašanje: Kako dolgo bi bila politika vztrajanja na etnični identiteti in prepoznavnosti v elementih avtonomije vzdržna?

Narodotvorje nujno vsebuje asimilacijsko plat. Ključno vprašanje je, ali je potrebna prisila. Dokler imamo opravka z družbeno prepoznavnimi nasprotovanji zoper manjšinske pravice, lahko izhajamo iz tega, da prisila ni daleč. Pazljivi naj bi bili torej, kadar nek zastopnik državne oblasti zahteva »denacionalizacijo« jezikovnih vprašanj ali pa vprašanj šolstva. To je skrajno dvolično.

V svojih raziskavah se zmeraj osredotočate na vprašanja socialne strukture in družbene neenakosti. Neenakost dohodkov in premoženja pa se že nekaj desetletij zopet občutno stopnjuje. Kaj so bistvene gonilne sile tega razvoja?

Neenakost je danes več kot kadarkoli prej v središču mojih političnih razmislekov. Če smo nekoliko patetični: Že od svojega začetka je neenakost problem za človeštvo in je v nasprotju z občo človečnostjo. Današnji hegemonični sloji uspešno skrbijo za zmedo, kadar pomešajo dva popolnoma različna koncepta. Neenakost enačijo z raznolikostjo. Neenako porazdelitev življenjskih možnosti in dobrin utemljujejo z individualnostjo vsakega človeka. Na ta sramoten in ciničen način želijo braniti svoje privilegije.

V kontekstu manjšinskega vprašanja je etnična identiteta vedno pomenila tudi neenakost. Cilj etnične politike naj bi zato bil, da odpravi neenakost, torej neenake življenjske možnosti, hkrati pa ohrani raznolikost oziroma individualnost kot pomemben del lastnega sebstva.

Današnji socioekonomski sistem je strogi »neoliberalni« finančni kapitalizem, ki ga politično zavaruje in institucionalizira globalistični imperij. Slednjega v Evropi uteleša Evropska unija. To je struktura, ki zaostruje obstoječo neenakost v premoženju, dohodkih in pri možnostih soodločanja ter družbene participacije.

V vaši novi knjigi se soočate z vprašanjem, ali je nacionalna država res zastareli okvir za sodobno družbo in demokracijo. Zakaj je to vprašanje ključnega pomena in kakšna vloga ob tem pripada etničnim in narodnim manjšinam?

Nacionalna država je bila okvir, v katerem se je – sicer nepopolno – uresničila demokracija in prerazporeditev dobrin v obliki socialne države. Prav zaradi tega jo elite in njihovi intelektualci napadajo. S prizadevanjem za nacionalno suverenost branimo doseženo stopnjo samoodločanja. Demokracije ne želimo izročiti desničarjem.

Manjšine in narodna gibanja so pomemben dejavnik, ki se upira neosveščenemu razvoju v globalno tiranijo.

Kot politično izrazito levičarski intelektualec poudarjate, da je nacionalna država nepogrešljiv temelj demokracije in socialne države. To stališče med levičarji po navadi sproži očitek nacionalizma. Kakšen je vaš odziv na tovrstne zadržke?

Velika večina »naprednih« intelektualcev se je že nekaj časa nazaj poslovila od vsakršne ideje politične emancipacije. Delavsko gibanje je zamrlo, nekdanja intelektualna vstaja 68-ih let pa se je iztekla. Dolgi marš skozi institucije, kot alternativa teroristični diktaturi radikalističnih skupinic, se je končal z udobno integracijo v svet materialnih privilegijev.

Nižji sloji so ob tem izgubili vsakršno politično zastopstvo. V 1980-ih je bilo govora o novem delavskem razredu. Danes prezirljivo govorijo o »poražencih modernizacije« (Modernisierungsverlierer). Krivi naj bi bili torej sami! Nižji, in v vedno večji meri tudi srednji sloji, potrebujejo neko novo perspektivo. Najdejo jo lahko samo na nacionalni ravni, ker so nadnacionalne strukture pod popolnim nadzorom elit in njihovih intelektualcev. To je preprosto trezna presoja razmerja moči.