Za 8. marec, mednarodni dan žena, je predsednica KIS Marinka Mader Tschertou vabila na srečanje v gostilni pri Podnarju v Podnu.
Nebo je bilo kot umito, zasnežena Vrtača se je v bleščečem soncu kopala kot v srebru, na tekaški progi pa so številni smučarji in smučarke uživali lepote in čare okolice. Udeleženke so prišle od blizu in daleč, nekatere z otroki in vnuki, da bi skupno preživele par ur ob pogovoru in strokovni izmenjavi mnenj. Marinka Mader Tschertou, po domače Naje-kinja v Slovenjem Plajberku, je uvodoma opozorila na pomen mednarodnega dneva žena tudi kot na dan solidarnosti in vzajemnosti z ženami in otroki v Ukrajini, ki so zaradi vojne v najhujši stiski in na begu. Z minuto premisleka so se udeleženke poklonile žrtvam te vojne.
Na sporedu je bil sprehod skozi čarobno zimsko okolico do Jezerca, vodnega tolmuna nedaleč od Podnarjeve domačije, ki privablja in navdušuje obiskovalke in obiskovalce. Jezerce tudi v najhujši zimi ne zamrzne.
Leni Izop, Lebnija v Gorinčičah pri Šentjakobu v Rožu
»Z dušo in srcem sem bila kmetica in še danes pomagam, kjer je treba. Če pa mož ne bi hodil v službo, dvomim, da bi na kmetiji lahko preživeli ali pa jo obdržali. Prepričana sem, da bojo v prihodnosti tako imenovani polkmetje pravilo ali norma kmečke podobe. Kmetje in kmetice bojo hodili v službo in obpoklicno upravljali kmetije ali pa si ob kmetovanju poiskali dohodkovne niše, ki jim bojo zagotavljale preživetje. Druga velika nevarnost za kmetije je nebrzdana razprodaja in zazidava kmetijsko-obdelovalnih površin, se pravi popolnoma neodgovorno ravnanje in razpolaganje z zemljo. Danes večjih nezazidanih ali neasfaltiranih kmetijskih površin skoraj že ni več.
Današnje srečanje tu pri Podnarju na mednarodni dan žena je za nas lepa priložnost za pogovor in medsebojno spoznavanje in vsaki je lahko žal, da se ga ni udeležila. Predsednici KIS Marinki Mader Tschertou se za zamisel in povabilo prav prisrčno zahvaljujem.«
Lindi Ogris, po domače Ogrizinja v Podnu
Danes 77-letna Lindi Ogris, mati štirih otrok, je domačijo pri Ogrizu v Podnu prevzela od staršev in je vse življenje bila kmetica. »Mož je hodil na delo, jaz pa sem na kmetiji prijela za vsako delo, pa tudi otroci so pridno pomagali. Obpoklicno zdaj sin zelo preudarno in zavzeto kmetuje naprej,« pravi Lindi Ogris. Nad dvajset let je bila krajevna kmetijska izobraževalna referentka in se je posebej zavzemala za potrebe gorskih kmetij. Vesela je, da jo je v tej funkciji nasledila Marinka Mader Tschertou. Lindi Ogris mnogo razmišlja o prihodnosti kmetijstva in kmetij predvsem v zahtevnem hribovitem in gorskem območju ter v času, ki ga zaznamujejo vse večje mednarodne in gospodarske krize. »Sem skoraj prepričana, da glavnopoklicnih kmetij v prihodnosti ne bo več veliko, morda sploh ne, preživetje na gruntu bo možno le z dodatno zaposlitvijo. Včasih se mi zdi, da bomo kmetje le še neke vrste pokrajinski vrtnarji. Zaradi vojne v Ukrajini me prevzemajo čustva globoke žalosti, skrbi in razočaranja, kajti ta vojna bo veliko spremenila in preobrnila na slabše.«
Majda Olip, Užnica v Selah pri Cerkvi
Upokojena ljudskošolska učiteljica je, če so ji družinske obveznosti in poklicne dolžnosti omogočale, vselej prijela za delo na kmetiji. »Zame to nikoli ni bilo breme, ampak priložnost umiritve, črpanja moči in priprave na službo. Vloga ženske na kmetiji je velika in odgovorna, pomembna so težišča in vrednotenja. Opažam, da se mnogo mladih kmetic zaveda, da je kmetovanje in življenje na kmetiji del dobre življenjske kvalitete in kraj ustvarjalnosti. Nasprotno pa vemo, da za kmete, predvsem za male in gorske kmete, ne kaže ravno najbolje in da jih pri tem dostikrat ovira tudi birokracija EU. Zdaj pa še ta vojna v Ukrajini, katere posledic si niti predstavljati ne zmoremo. Kljub temu pa mislim, da ni vzroka za črnogledost.«
