Celovec Lovro Sodja je dokumentiral okoli 1500 člankov, ki sami dokumentirajo dogajanje v slovenskem kulturnem prostoru.

Sredi osemdesetih let minulega stoletja, Lovro Sodja je bil tedaj učitelj flavte na Slovenski glasbeni šoli in se je iz Brezovice na jugozahodu Ljubljane na Koroško vozil vse od leta 1979, je koroške voditelje svoje izobraževalne ustanove prepričal, da je ob koncu šolskega leta treba izdati zbornik o doseženem in ustvarjenem. »Če ni dokumentacije, se potem ne ve, kaj se je delalo,« je bila tedaj njegova misel. In to je tudi kasneje bilo njegovo vodilo. Tudi ko je sestavil zbornik »Enotni slovenski prostor v besedi in sliki – regija Alpe Jadran 1957-2019«. Koroški javnosti ga je predstavil to sredo v Mohorjevi knjigarni v Celovcu.
V njej je dokumentiranih okoli 1500 člankov, ki so v šestih desetletjih nastali v skupnem prostoru in ki jih avtor hrani pri sebi doma. To so časopisni prispevki, ki jih je Sodja, dolga letna pedagoški vodja koroške Glasbene šole, napisal sam (predvsem gre za kritike opernih predstav in koncertov), ali so jih pripravili novinarji. Pri tem je seveda velik poudarek na dogajanju, ki ga je Sodja oblikoval sam. Večina člankov je evidentiranih z imenom avtorja in medija, v katerem je bil objavljen, z datumom in kratkim povzetkom. Nekateri pa so objavljeni kot ponatisi.
Novinarka Darja Korez-Korenčan je o tem delu zapisala: »Če ni nikogar, ki bi beležil, zapisoval, evidentiral, poročal, organiziral, spodbujal, potem manjka gonilna sila, ki stvari
žene naprej, da se ne ukalupijo, ne zamrejo in ne zastanejo na mrtvi točki. Lovro Sodja pooseblja takšno gonilno silo.«
Slovenski pisatelj Boris Pahor
je ob svoji stoletnici leta 2013 dejal: »Star je, kdor ne ve, kaj bi počel.« Mladostnik, šele 82-letni Sodja, je to misel dal na naslovnico svojega zbornika.