Brnca Denar ni samo sveta, temveč tudi igre vladar. Tako se zdi tudi v Burki o jezičnem dohtarju. Ampak na koncu vseeno zmaga tisti, ki je najbolj prebrisan. Najbolj brihten.

Kdor visoko leta, nizko pade. Ali pa: Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. Dve stari modrosti, ki dobro povzemata nauk Burke o jezičnem dohtarju, burne komedije, ki jo je igralska skupina Slovenskega prosvetnega društva Dobrač na Brnci premierno uprizorila minuli petek pri Prangerju v Zmotičah.

Zgodba je s svojimi motivi prastara, predstavljena že v neštetetih različicah, pa še vedno vselej privlačna in v brnški postavitvi tudi še sila zabavna. Propadli in pohlepni advokat (Vinzenz Samonig) ima o svojih sposobnostih le najboljše mnenje, a njegova življenjska resničnost govori o nečem drugem. Tudi njegova prsata žena (Jona Zeichen) mu očita, da nimata nita za spodobna oblačila. Jezični dohtar, kakor je odvetnike imenoval France Prešeren (še sam je bil član tega ceha), prepričan o svoji nenadkriljivi zvitosti obljubi svoji soprogi, da bo priskrbel najboljše blago in se napoti k trgovcu z blagom (Simeon Mikl). Njega naplahta z obljubo, da mu bo blago plačal, ko bo trgovec prišel k njemu na dom na večerjo, trgovec sam, nič manj pogolten, pa tudi sveto verjame, da mu je uspelo dohtarja ogoljufati, saj da mu je prodal sedem metrov blaga za ceno osmih. 

Ko trgovcu izterjanje denarja spodleti, se zdi, da ga je advokat res dobro pretental, a v igro vstopi ovčar (Daniel Gallob). Dohtarju potoži, da ga trgovec z blagom preganja, češ da mu je kradel ovce (kar je sicer tudi res, saj ovčar pač potrebuje denar za njemu ljubo žgano pijačo) in mu obljubi kup denarja, če ga reši. Ko se naposled vsi znajdejo pred sodnikom (Simon Hrobath), pa je ravno umazani, navidez neuki ovčar tisti, ki je najbolj namazan z vsemi žavbami, najbolj prebrisan, in preslepi vse druge. 

Brnška skupina, njihova mentorica je Brigita Mikl, je igro odigrala izredno dinamično, med seboj usklajeno in brez zatikanj. Jezik je bil povsem jasen, znali so se tudi ustrezno odzivati na publiko in njeno smejanje, ki ga ni manjkalo (Jona Zeichen kot dohtarjeva žena je bil garant za krohot). Scena, ki sta jo zasnovali Christina Hrobath in Terezija Mikl, je bila sicer preprosta, toda multipraktična, kostumi so bili posrečeno izbrani.

Režiserka predstave Saša Hudnik, ki je s fanti delala zadnja štiri leta, je po odlično odigrani premieri dejala, da je »v tem trenutku« najbolj srečen človek na svetu. Hkrati pa je tudi zaskrbljena, saj igralci počasi zaključujejo šolanje in je prihodnost skupine negotova. Tej skrbi je 

mogoče samo pritrditi. Razveseljivo je  spremljati nastope in razvoj brnške skupine od negotovih začetkov do čudežnega preobrata v solidno, kaj solidno, zares dobro igralsko zasedbo. Škoda bi bilo, če bi se z odhodom na študij ali v poklicno življenje njihova igralska zgodba na domačen odru končala.