Nužej Tolmaier se je leta 1942 rodil v pregnanstvu v taborišču Frauenaurach, šolo za organiste je obiskoval v Kamnu, kjer je spoznal Hanzija Gabriela, prav tako pregnanca. Dolgoletni tajnik Krščanske kulturne zveze, ustanovni član in pevec zbora Jakob Petelin Gallus, nekdanji odgovorni urednik Našega tednika in pobudnik Narodopisnega inštituta Urban Jarnik je prejemnik 43. Tischlerjeve nagrade. Podelitev nagrade, ki jo skupaj podeljujeta KKZ in NSKS, je bila v soboto, ob 16. uri v Tischlerjevi dvorani Mohorjeve.
V mladosti ste obiskovali orglarsko šolo v Kamnu. Zanimajo me vaši spomini na ta čas, pa tudi spomini na lani umrlega Hanzija Gabriela, ki je prav tako obiskoval to šolo.
Nužej Tolmaier: Ta orglarska šola je bila v 50. letih nekaj enkratnega za koroške Slovence. Dr. France Cigan in profesor Silvo Mihelič, profesor Alojzij Luskar so po drugi svetovni vojni, namesto da bi šli v Ameriko ali Argentino, ostali na Koroškem z željo pomagati koroškim Slovencem. Prelatu dr. Rudolfu Blümlu, ki je bil takrat vodja Slovenskega pastirskega urada Krške škofije v Celovcu, so predlagali ustanovitev orglarske šole in salezijanci so bili takoj za to. Tisto leto, ko sem bil v Kamnu, je bil na šoli tudi Hanzi Gabriel. Prej se nisva poznala, so se pa iz taborišča Frauenaurach poznali najini starši. Hanzi je bil dve leti starejši od mene, tako da je bila tema pregnanstva prisotna na Kamnu. Pouk se je začel 1. novembra in se končal konec aprila, torej je trajal šest mesecev. Stanovali smo v internatu, domov smo odhajali enkrat na mesec.
Predmetnik orglarske šole v Kamnu je obsegal klavir, harmonij, orgle, kontrapunkt in harmonijo, zborovsko petje, dirigiranje ter pouk tamburaških instrumentov. Glasbenega predznanja, če ne štejemo ljubezni do petja in posluha, nisem imel. Dvakrat na mesec je Cigan organiziral prevoz z dvema avtomobiloma, s katerim nas je pet, šest dijakov orglarske šole vozil v Celovec na koncerte klasične glasbe na Konservatoriju. Še danes imam klasično glasbo, ki sem jo takrat vzljubil, zelo rad.
Kako so se oblikovali in spreminjali odnosi koroških Slovencev s tedaj mlado državo Slovenijo pred 30 leti? Recimo Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik je bil ustanovljen leta 1992, torej v letu mednarodnega priznanja Slovenije. Ste pri svojem delovanju in pobudah lahko zanesljivo računali na podporo Slovenije?
Brez finančne pomoči iz Slovenije, ki smo jo prvič dobili leta 1973, ne bi mogli organizacijsko in personalno razširiti Krščanske kulturne zveze. Milka Olip je prevzela referat za gledališče, sledila ji je Veronika Kušej, izobraževanje odraslih je vodil Franci Tomažič – brez te pomoči bi bila revščina. Šele z njo smo si lahko privoščili zaposlitve sodelavk in sodelavcev, pisarne, servisne službe, oblikovanje letakov in podobno. Poleg tega smo iz Slovenije pridobili res čudovite sodelavce, če samo pomislim na zborovodjo Lajka MiIisavljevića, režiserja Francija Končana ali lutkarja Tineta in Bredo Varl. Moja naloga je bila študente in dijake pridobivati za udejstvovanje v gledaliških skupinah, za kar je bilo treba pogosto prepričevati starše, saj smo za vikend gostovali po Koroškem. Jaz sem jih po obrobnih krajih Koroške prevažal z avtom, kar so še najbolj občutili moja žena in otroci, saj sem bil le poredko doma. Dokler ni bilo podpore iz Slovenije, vse to ni bilo mogoče. Pred tem sem bil zaposlen pri podjetju Neuner, aktiven pa v domačem društvu na Radišah. Pred to podporo iz Slovenije se je KKZ financiral z društvenimi članarinami ter prispevki iz far. Iz tega sem dobil polovico plače, polovico pa od Narodnega sveta, kjer sem bil polovično nastavljen kot odgovorni urednik Našega tednika. Česar mi pa doktor Inzko ni povedal, je bilo to, da bom moral sam iskati denar za svojo plačo. Drugega marca leta 1966 sem recimo šel v Globasnico pobirat članarino, spal sem pri Dumpelnikovi družini, v vsaki vasi sem imel po enega zaupnika, od ponedeljka do srede sem vsak teden zbiral denar za plačo in tisk Našega tednika preko članarin za Narodni svet, četrtega marca pa sem bil v pisarni. Svoji ženi nisem upal povedati, da ne delam več pri Neunerju, kjer sem imel kar dobro plačo, in da moram zdaj po cesti iskati denar. To je bila res huda situacija, lajšala jo je edino radodarnost naših ljudi. Tonči Dolinšek je bil inkasant za Naš tednik in je vsak konec tedna v petek, soboto in nedeljo zbiral denar po Koroškem. Pogosto se je vračal pobit zaradi tega, ker so predvsem po obrobnih krajih naročniki umirali, ljudje pa odpadali od slovenstva. Sestra Lamberta Lučovnik, ki je vodila knjigovodstvo, je vedno prišla do Dolinška »Tonči, a imaš kaj denarja, da bomo lahko spet tiskali?« Toda ko je iz Slovenije prvič prišel denar za Narodni svet, KKZ od tega ni imela nič, saj je bilo najprej treba poravnati dolgove za Naš tednik.
Dobro poznate rojake v Italiji, kaj se lahko koroški Slovenci in Slovenke naučijo od njih in kaj se lahko rojaki v Italiji naučijo od koroških Slovenk in Slovencev?
Kaj se oni lahko naučijo od nas, morate vprašati njih. Sam lahko rečem, da sem se veliko naučil od Slovencev v Italiji. Pri njih je jezik daleč daleč bolj razvit kot pri nas, ker imajo samo slovenske šole za razliko od naših dvojezičnih. Sam se slovenskega jezika nisem naučil v ljudski šoli, ampak doma, kjer smo otroci očetu glasno brali. Lipuš, Prunč, Smolle so z branji pogosto gostovali pri Slovencih v Italiji, še in še so jih vabili, obratno pa skoraj nič. Recimo njihovi študenti so na Koroškem gostovali s Kraljem na Betajnovi. Z zborom Jakob Petelin Gallus smo bili večkrat v Italiji, kjer imam dobre prijatelje, pa tudi lepi spomini me vežejo na ta čas šestdesetih let. Pri rojakih v Italiji smo tudi prišli na idejo, da pritegnemo k nam učitelje iz Gorenjske, podobno kot so jih oni iz Ajdovščine pritegnili v šole na Goriškem. Kar mi pa ni všeč pri Slovencih v Italiji, je, da šole kljub temu da so slovenske, niso enotne. Tako si imel recimo v Mačkoljah v isti šoli levo od vhoda razred s Titovo sliko in rdečo zvezdo, na desno od vhoda pa papeža in križ. Tega si na Koroškem nismo želeli, je pa recimo skupni glasbeni šoli, torej ne levi ne desni, nasprotovala SPZ. Kljub temu nasprotovanju SPZ je iz Ljubljane prišlo pismo, v katerem je pisalo, da mora biti šola skupna. Lastnega učiteljskega kadra nismo imeli in smo bili odvisni od učiteljev iz Slovenije. To pismo iz Ljubljane hranim še danes.
Glasbeno dediščino Radiš ste zbrali v monografiji Tiha zemlja; katera pesem vam je posebno ljuba in zakaj prav ta? So z njo povezani kakšni posebni spomini?
V rani mladosti sem se bolj malo zavedal, kakšni dragulji se skrivajo med slovenskimi ljudskimi pesmimi na Koroškem. Moja mama je pela precej takih starih ljudskih, recimo »Bandrovko« Milke Hartman, ki sicer ni ljudska, pa »Je pršua u rdeč adrci«, ki jo je pogosto pela okoli desetega oktobra. France Cigan pa je bil tisti, ki mi je v Kamnu približal pomen zbiranja in ohranjanja dediščine slovenske ljudske pesmi. Trenutno delam na zbirki ljudskih pesmi iz Roža in Podjune.
»Trenutno si ne morem predstavljati, da bi imeli koroški Slovenci skupno organizacijo, ker med njimi prevladuje ostra ideologija,« ste dejali v pogovoru za Nedeljo. Kje sami vidite te ostre ideološke ločnice med ljudmi?
Med navadnimi ljudmi jih ni, so pa med funkcionarji in posameznimi društveniki. Ko se je leta 1991 Slovenija osamosvajala, je bil idealen trenutek za skupno zastopstvo, a to ni imelo podpore v vrstah našega članstva. Tako smo namesto skupnega zastopstva dobili še tretjo organizacijo, SKS. Je pa petindvajset društev po Koroškem včlanjenih tako v KKZ kot tudi SPZ, kar je dobro, četudi je na začetku tudi to naletelo na odpor. Prva med njimi je bila Danica iz Šentprimoža, ki je pristopila k SPZ, čeprav je že bila včlanjena v KKZ. Tedanji statuti KKZ niso dopuščali dvojnega članstva in nastal je spor med nami. Tedanjemu predsedniku SPD Danica Stanku Wakounigu sem dejal: »Če si društva želijo biti včlanjena v obe organizaciji, jim moramo ustreči, sicer bomo kmalu imeli v enem kraju dve društvi, kot na Primorskem v Mačkoljah.«
V pogovoru z Vincencem Gotthardtom za Nedeljo ste tudi obžalovali, da so iz Našega tednika in Slovenskega vestnika nastale Novice. Prej sta s Tednikom in Vestnikom tako NSKS kot tudi ZSO imela svojo glasilo, pravite.
Ljudje so bili zelo prizadeti, ko so v nočni akciji združili naslove naročnikov Našega tednika in Slovenskega vestnika. Tam sem videl, hopla, nismo še zreli. Zdaj pa ima ZSO svoj bilten in še svoj časopis, Sadovnikova skupnost pa ima tiste naslove, ki jih je imel Naš tednik. Od njih neplačano na svoj naslov dobim bilten SKS, bilten ZSO pa izhaja kot priloga Novic. Zame Novice niso skupen časopis.
Čeprav Novice izdaja Slo Media Gmbh, ki ga kot poslovodji prostovoljno in neplačano vodita poslovodji iz ZSO in NSKS, Mitja Rovšek in Marko Oraže?
Vsebinsko se očitno nobeden ne briga.
Še sreča, da se vsebinsko ne vtikata v članke.
Ne vidim, da bi Novice imele skupno težo. Od Narodnega sveta nisem informiran, kaj se godi, čeprav sem bil vsa leta pri Svetu. Tudi štirikrat obsojen sem bil pri Našem tedniku, kjer smo bolj svobodno pisali kot pa pri Vestniku, recimo v času Orstafelsturma tekstov pred objavo ni pregledal pravnik, in nas je Feldner oziroma KHD tožil. Morda sem bil preveč povezan z Našim tednikom, a vem, da je nemalo nekdaj naših naročnikov odpovedalo Novice, ki so daleč od tega, da bi bile skupen časopis. Sem pa zelo zadovoljen z Nedeljo, kar se kulture in prilog tiče. Mi potrebujemo poklicne novinarje, ne pa samoukov. V medijih se mora zrcaliti tudi politična slika naše skupnosti, da bi se videlo, hopla, za tem pa stojijo vse tri organizacije.
Se lahko vrneva k skupnemu zastopstvu?
Še veliko, veliko vode bo preteklo pod mostom, preden bomo dobili skupno zastopstvo. Tudi na Primorskem so skušali to narediti, celo s strani Koroške so želeli vplivati. Prvič je tu vprašanje Slovenije. Slovenija nima jasnega lastnega stališča do skupnega zastopstva oziroma pravijo, da se nočejo vmešavati. Nobena slovenska vlada ni rekla drugega kot: »Zmenite se med sabo, zedinite se.« Kar se tiče manjšinskega vprašanja, že dolgo časa ni bilo tako aktivne ministrice, kot je Jaklitscheva, da bi vodila tako konsekventno politiko do zamejstva. Nekateri so imeli strah pred njo, češ, Kočevarka bo ne vem kaj naredila, a podpišem vse njene dosedanje izjave v funkciji ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu. Potem pa je tu situacija med nami. Nič proti socialnim demokratom, tudi sam sem nekoč bil socialno demokratski predstavnik delavcev v svetu podjetja, kjer sem delal, pa tudi moj brat je bil vedno socialni demokrat. Ni se pa nikoli identificiral s Sturmom in politiko ZSO. Zdaj pa to, kar še Sturm ni naredil, namreč da predsednik ZSO Manuel Jug postane predsednik Delovne skupnosti za narodnosti pri SPÖ (DESKAN). ZSO se samo dela, da je nadstrankarska, da je nad vsemi strankami, črnimi, rdečimi, katoliškimi, če njihov predsednik postane funkcionar socialnih demokratov. Zaradi tega bodo še težje prišle skupaj ZSO, NSKS in SKS. Mladih pa naše organizacije ne zanimajo več oziroma ne vidijo nobene vsebine v njih.
Če ne bi imeli društev in njihove kulturne dejavnosti, bi tako KKZ morala spokati in iti, isto tudi SPZ.
