30 let Pliberškega pustnega kabareta KIB: Doslej 100.000 obiskovalcev, za jubilej pa pride tudi televizija

Philipp Hainz-Fipo: Na prelomnici leta 1983/84 smo organizirali prvi silvestrski ples. Na sporedu smo na vsakem silvestrskem plesu imeli tudi zabavne skeče. Po desetih letih smo si rekli, da hočemo uprizoriti pustni kabaret. Povabili smo posamezna društva, da bi pomagala, vendar ni bilo prave reakcije. Razen pliberškega Lionskluba, kjer sta se za kabaret še posebej zavzemala Helmut Däubler in Karl Fantoni. Sicer pa so poleg mene, ki sem od vsega začetka prevzel vodstvo,  bili med ustanovitelji kabareta Arthur Ottowitz, Stefan Breznik, Michael Jernej, Erich Mikic in Helmut Kutej.

Svojo kariero sem začel pri AMS, na uradu za posredovanje dela. Podjetje je bilo vedno lojalno do mene. Toda 45 let brez dopusta, vsako leto brez božičnice, nobenega jubileja – a vsak teden v torek isto vprašanje: No, ali ste se že naspali?
Zdaj sem v starosti, ko pri jutranjem pogledu v ogledalo ne moreš reči, da si vstal. Bolj primerno bi bilo, da gre za vstajenje od mrtvih. Če sediš na primer po turško (Schneidersitz), je célo telo kaznovano z ohromelostjo. Še posebej grozno pa je, če zjutraj pogledaš v ogledalo in se ogledalo od tebe obrne proč. Charly (Hermann Enzi)

Zelo omejeni in utesnjeni. Naša Combo je štela štiri glasbenike, tehnika samo tri mikrofone. Morali smo na odru nakrižati, kje mora igralec stati pod mikrofonom, drugače ga  ljudje ne bi slišali. Do leta 2014 smo nastopali pri Brezniku, kjer je bilo na vsaki predstavi več kot 190 obiskovalk in obiskovalcev in so bili ljudje stisnjeni kot sardine. Morali smo prirediti 25 predstav v eni sezoni, drugače ne bi mogli zadovoljiti vseh povpraševanj. Letos jih imamo v hiši Grenzlandheim recimo 16. Igralcev je 24, Combo šteje 10 članov, pomagačev za kulisami in pred njimi pa je več kot 30. Sploh je sčasoma postalo vse bolj profesionalno.

Našemu Ivanu se vedno zelo mudi: zjutraj k maši v domu za ostarele, nato k deseti maši v farni cerkvi, nato gor na Šmarjeto h krstitju, nato dol v Dob k ojseti, nazadnje pa v Libuče na pogreb. Je to en sam stres, lopo ta prosim! Na srečo se pelje vsako leto na kuro, je tako rekoč »v eni turi na kuri«.
Mali (Silvana Kert)

Vogrče so dolgo znane po odrskih predstavah. Videli smo, da so v vogrškem kulturnem društvu mnogi igralski talenti, na primer Katarina in Mateja Kerbitz ter Christopher Visotschnig. Poleg tega sva s Hermannom Enzijem že dolgo prijatelja. Sicer pa sodelujejo tudi drugi pripadniki slovenske narodne skupnosti, npr. Simona Krajger, Daniel Fratschko, Jelka Stern, Mario Vauti, Stefan Thaler, Silvana Kert ter seveda tudi Tonč Feinig. Razumemo se odlično, smo skupnost v različnosti. 

V zadnji programski točki obravnavamo v neki pesmi našo preteklost, v drugi pesmi pa se zahvaljujemo publiki za zvestobo. V vseh 30 letih nas je obiskalo skoraj 100.000 gledalk in gledalcev. Na pustno soboto pa bomo ob 22.00 tudi na avstrijski TV.