V soboto, 9. julija, je Slovensko prosvetno društvo Šentjanž vabilo na že tradicionalni tamburaški festival na dvorišču k&k centra. Festival, ki je nastal na pobudo Hanzija Wieserja, nekdanjega predsednika SPD Šentjanž, je letos praznoval 20 let.  

Na letošnjem jubilejnem 20. tamburaškem festivalu v Šentjanžu so se predstavile vse štiri tamburaške skupine, ki trenutno delujejo na Koroškem. To so domača tamburaška skupina iz Šentjanža, tamburaška skupina Tamika iz Železne Kaple, tamburaška skupina Loče in Starabanda iz Hodiš-Škofič. Na jubilejni festival so organizatorji povabili Wiener Tschuschenkapelle, pa tudi klapo Šufit iz Splita. Pester program je na dvorišče k & k centra v Šentjanžu privabil med 500 in 600 obiskovalcev, je povedal Martin Moschitz iz društva SPD Šentjanž, kar pomeni, da je bil letošnji tamburaški festival rekordno obiskan.

Publiko na festivalu je v imenu organizatorjev pozdravila Anja Šlemic, podpredsednica SPD Šentjanž. O zgodovini festivala in tamburaštva na Koroškem je spregovoril pobudnik tamburaškega festivala v Šentjanžu Hanzi Wieser. S tamburaškim festivalom so želeli pred 20 leti počastiti domače šentjanške tamburaše, in sicer ne samo tistih, ki danes nadaljujejo tradicijo tamburanja v kraju, temveč tudi vse predhodne generacije tamburašev, saj ima tamburica v kraju več kot 100-letno zgodovino. »Ko smo dobili idejo o festivalu, si nikakor nismo mogli predstavljati, kako uspešna bo ta naša prireditev,« je povedal Hanzi Wieser s posebno prevzetostjo človeka, ki z radostjo gleda na sadove njegovega prizadevanja.

Hanzi Wieser, oče tamburaškega
festivala

O značilnostih tamburanja v Šentjanžu, Železni Kapli, Ločah in v Hodišah ter Škofičah smo govorili z dolgoletnim mentorjem in sodelavcem vseh naštetih koroških tamburaških zasedb Damirjem Zajcem. »Danes smo lahko videli, da ima vsaka skupina svojo identiteto in željo po igranju, vsaka dela tisto, kar najraje počne, zaradi česar so tudi programsko nekoliko različne. Šentjanž zelo rad zaigra zimzelene melodije in dalmatinske pesmi, ne pozablja pa tudi na domače koroške ljudske pesmi, tako slovenske kot tudi nemške. Hodiše-Škofiče radi igrajo evergreene s pridihom jazza, močno jih privlači tudi romska glasba, kar je nekaj novega, poživljajočega na tem področju, veliko dajo na vokalno dopolnitev svojega programa. Tamika je edina skupina iz Podjune z značilnim mehkim in homogenim zvokom, igrajo mirne pesmi, nekaj dalmatinskih, nekaj slavonskih in domačih koroških. Ločane pa sem najprej spoznal, že leta 1979 na neki tamburaški reviji pri Škofji Loki, na kateri so zastopali koroške barve, in res so se lepo razvili. Radi zaigrajo kake dalmatinske, popularne pesmi, zelo radi pa igrajo tudi pesmi iz ožjega domačega okolja, kar je zelo pomembno,« pravi Damir Zajc, ki je kot mentor, aranžer in priložnostni multiinštrumentalist od 80-ih let naprej sodeloval s praktično vsemi koroškimi tamburaškimi zasedbami.  

Tamika je nastopila s pevko Judith Paulitsch

Letos so se vse štiri koroške tamburaške zasedbe predstavile z vokalnimi skladbami, kar lahko pripišemo dejstvu, da je na Koroškem slovenstvo bolj težko širiti z inštrumentalnim programom. Za ples in odlično vzdušje je na 20. tamburaškem festivalu poskrbela Wiener Tschuschenkapelle pod vodstvom Slavka Ninića, pevca in kitarista, ki je še vedno precej negativno zaznamovani besedi »čuš« odvzel precej njene zmerljive kvalitete, s čimer je na podoben način kot Magnifico »čefurjem« in »pedrom« vrnil nekaj samozavesti vsem čušem v Avstriji. Za romantični in umirjeni sklep 20. tamburaškega festivala v Šentjanžu je poskrbela odlična klapa Šufit iz Splita.

Wiener Tschuschenkapelle v akciji

Več slik najdete tukaj: Povezava