150 let od rojstva dekana Štefana Singerja

V mašnika je Štefan Singer bil posvečen 19. julija 1896. Bil je vzgojitelj v Marijanišču v Celovcu, kaplan v Železni Kapli, od leta 1899 do leta 1921 pa župnik v Logi vasi in provizor v Škofičah. Tu je zapustil trajne sledove, med drugim je v Logi vasi dal postaviti nov oltar, nove orgle ter križev pot. Vsa slikarska dela je opravil akademski slikar Peter Markovič, čigar ime nosi rožeško Kulturno društvo. V Škofičah je Štefan Singer dal zgraditi nov cerkveni stolp in nabavil nove zvonove. Leta 1921 je zapustil Logo vas in Škofiče in zaprosil za faro Kaplo ob Dravi. Vzrok za to so med drugim bila nasprotovanja v zvezi s plebiscitom leta 1920. V predplebiscitnem času so številni slovenski koroški duhovniki bili izpostavljeni hudemu sovraštvu in celo fizičnim napadom nemškonacionalcev, naj omenimo le župnika Limpla in škocjanskega župnika Vinka Poljanca. Podobno je doživel tudi Štefan Singer, ki je postal tarča strelnega napada. Danes bi temu rekli atentat.

Kot piše  v Družinskih večernicah »Vsem, ki so trpeli«, je častni kanonik Štefan Singer bil »preko Roža in Koroške znan zgodovinar«. Pisal je zgodovinske članke najprej v koroškem zgodovinskem mesečniku »Carinthia«, nato v »Nedelji«. Potem pa je začel izdajati knjige o cerkveni in kulturni zgodovini slovenskih koroških župnij. Izšle so knjige o zgodovini boroveljske, rožeške, dobrolske in pliberške dekanije. Pliberška dekanija se je ohranila samo v krtačnem odtisu, ker je celotno in komaj natisnjeno izdajo dal gestapo uničiti.  Ponatise teh štirih dekanij je po vojni izdala Krščanska kulturna zveza, ponatis knjige o tinjski proštniji pa Mohorjeva.

Štefan Singer je kot ljudski duhovnik in velik slovenski rodoljub ter zgodovinar bil koroškim nemškonacionalcem in nacističnemu režimu hud trn v peti. Zato so prežali na priložnost, da bi se ga lahko znebili. 17. januarja 1940, ravnokar je dopolnil 69 let in bil torej že krepko v letih, ga je gestapo zaprl, ker je po pomoti na pismo nalepil znamko s podobo Engelberta Dolfussa, vodje avstrofašistov, ki so ga leta 1934 umorili nacisti. Po mučnih zasliševanjih v celovških zaporih je gestapo Singerja najprej deportiral v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen pri Oranienburgu, od tam pa v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je bil do decembra 1943. V Sachsenhausnu je 25. julija 1940 umrl šentlipški župnik Jožef Pollack, ki ga je leta 1939 gestapo zaprl zaradi poslušanja »sovražnih« radijskih postaj. 

Dachau je bil edino koncentracijsko taborišče z barako za duhovnike. V tej baraki, v esesovskem jeziku »blok«, je bila urejena kapelica. V muzeju v bivšem taboriščnem upravnem poslopju so razstavljene monštrance in drugi bogoslužni predmeti. Iz najbolj enostavnih materialov, kar je pač bilo na razpolago, so jih izdelali jetniki. 

V Dachau so nacisti zaprli nad 6.000 duhovnikov, večinoma so to bili Poljaki, med njimi so bili tudi škofje. V tem taborišču so bili zaprti in umrli tudi koroški slovenski duhovniki kot kaplan Anton Kutej, umrl 16. februarja 1941; mežiški dekan Janez Hornböck, rojen v Šentjanžu v Rožu, umrl je 6. avgusta 1942; dr. Anton Schuster, župnik v Blačah, umrl 25. avgusta 1942. Kaplan Rudi Zeichen je taborišče sicer preživel, a se je novembra 1945 smrtno ponesrečil. 

Duhovnike so v kacetih zelo radi zlorabljali za zdravniške poskuse ali pa jih dodeljevali najtežjim delovnim komandam. V Mauthausnu na primer v kamnolomu, kjer je nekaj časa v nečloveških okoliščinah moral garati Anton Kutej.

Štefan Singer ni bil le v duhovniškem bloku, ampak precej časa tudi v ječi – samici. Decembra1943 je bil iz kaceta izpuščen in pregnan k sestram križarkam v Föllingu pri Maria Trostu, kjer je 20. februarja 1945 umrl. 27. novembra 1945 so ga prekopali na pokopališče v Kapli ob Dravi.