Z rojstvom otroka se ne rodi le otrok, ampak tudi mama in oče

KATARINA OGRIS: Vedno sem vedela, da želim delati na socialnem področju, zato me je začela zanimati tudi medicina. V maturitetnem letu, ko je moja sestra zanosila, sem se prvič pobliže srečala z nosečnostjo in porodom, kar me je takoj navdušilo. Ta poklic zame predstavlja idealno kombinacijo medicinskega in socialnega vidika ter omogoča tudi veliko samostojnosti. Najbolj pa mi je všeč delo z družinami in ženskami, saj jih lahko spremljam in podpiram na njihovi poti starševstva.

Babice smo prva kontaktna oseba za ženske in družine pri vprašanjih v zvezi z nosečnostjo, porodom in poporodnim obdobjem. Naše delo zajema pot ženske od želje po otroku, čas nosečnosti in poroda pa vse do prvega leta otrokovega življenja. Pomemben del našega dela je obdobje po porodu, predvsem prvih 8 do 12 tednov, ko imajo ženske veliko vprašanj, npr. glede dojenja in nege dojenčka. Poleg tega se lahko babice dodatno specializiramo, npr. za nosečniško jogo, masažo dojenčkov, taping, homeopatijo ali prehransko svetovanje. Sama sem se odločila za dodatno izobraževanje iz akupunkture ter tapinga v nosečnosti. Taping je metoda, pri kateri s pomočjo elastičnih lepilnih trakov lahko blažimo tipične bolečine pri nosečnicah, kot so npr. bolečine v hrbtu.

Prvi porod sem doživela v sklopu prakse v tretjem semestru svoje izobrazbe, rodila se je deklica Maria. Bila sem zelo nervozna, a je bilo preprosto nepozabno doživetje. Do danes sem spremljala okoli sto porodov, v okviru svojega samostojnega dela pa 25 družin od leta 2023 do 2025.

V bolnišnici ostaja v centru porod, spremljanje porodnih bolečin ter oskrba v treh do štirih  dneh po porodu. 

Veliko babic poleg službe v bolnišnici pa tudi dela samostojno, tako kot tudi jaz, in imajo to ali drugo dodatno izobrazbo. Pri tem mamice spremljamo po prvih intenzivnih dneh v bolnišnici v daljšem časovnem obdobju in pomagamo družini, da se doma vživi v nov življenjski položaj. Oskrba je tako bolj individualna in družinska.

Na splošno se ženske name ne obračajo zato, da bi reševale konkretne težave, temveč da bi jih od vsega začetka preprečile. Nato dobijo pojasnila o tem, kako stvari delujejo in kaj je v nosečnosti ali po porodu fiziološko normalno. Najpogosteje potrebujejo informacije o dojenju oz. hranjenju po steklenički ter svetovanje pri pravilnem rokovanju z novorojenčkom, organizaciji vsakdana, poporodnem okrevanju ter ponovnem spoznavanju lastnega telesa po porodu. Vse, kar je škodljivo za zdravje in česar se ne more zdraviti doma, pa moramo posredovati zdravniku. 

Ženske se običajno prvič oglasijo okoli 18. tedna nosečnosti. Ta pogovor je brezplačen in je v okviru svetovanja babice vključen v materinski knjižici (Eltern­-Kind-Pass). Takrat odgovorim na prva vprašanja o nosečnosti in na splošno predstavim svoje delo, saj veliko ljudi še vedno ne ve, kaj vse zaobjema poklic babice. O intenzivnosti nadaljnjega spremljanja odloča vsaka ženska sama. 

Vedno pravim: z rojstvom otroka se ne rodi le otrok, temveč tudi mama in oče. Prav zato je izjemno pomembno, da v proces vključimo tudi partnerja. Nosečnica neposredno doživlja razvoj novega življenja v sebi, medtem ko lahko partner to zaznava le preko pogovora in teorije, zaradi česar se pogosto počuti nemočnega. Pri tem imamo pomembno vlogo babice, saj partnerju razložimo, kako lahko konkretno podpira žensko – tako med nosečnostjo kot še posebej po porodu. Po rojstvu otroka ženske namreč pogosto postavijo svoje potrebe na drugo mesto in se popolnoma posvetijo novorojenčku. V tak­šnem položaju hitro pozabijo na osnovne stvari, kot so jesti in piti. Zato je nujno, seveda samo, če je to v okviru možnosti, da imajo ob sebi ljudi in predvsem partnerja, ki jih podpirajo. 

Ja. Predvsem zaradi primerjanja z drugimi materami na socialnih omrežjih, kjer je vse videti »romantično« in brez težav, imajo danes ženske občutek, da morajo znati vse perfektno. V takšnem svetu dojenje poteka povsem samo od sebe, dojenček ves dan spi in ne joka, ženske pa so že po treh tednih spet videti take kot pred nosečnostjo. Realnost pa je za večino čisto drugačna. In prav to je tudi ena od nalog babic: da ženskam povemo, da je vse v redu tako, kot je, in jih opogumljamo, da zaprosijo za pomoč  pri vsakodnevnih opravilih in da na primer lahko kuhanje ali pranje perila prepustijo drugim.

Po eni strani je najlepši poklic, po drugi pa je lahko najtežji. Nikoli ne veš, s kakšnimi udarci usode se je ženska ali družina že soočila, zato moraš biti pripravljena na vsak položaj. V bolnišnici se lahko zgodi, da v enem prostoru skrbiš za mamo z novorojenčkom, za sosednjimi vrati pa je mama, ki je svojega otroka izgubila. To je lahko zelo obremenjujoče. Pri tem je pomembno, da te težke trenutke sicer obravnavamo s sočutjem in skrbjo, vendar se hkrati naučimo, da psihičnih obremenitev ne nosimo s seboj domov. Pri tem mi pomagajo pogovori s kolegicami ter samorefleksija.

Ko je šlo za mojega otroka, nisem več mislila kot babica, temveč samo še kot mama. Čeprav imam toliko znanja in izkušenj, sem svoji babici zastavila natanko ista vprašanja, kot jih je vsaka nosečnica zastavila meni in sem enostavno izgubila vso svojo racionalnost. Najbolj pa me je presenetil pritisk, ki sem ga občutila, ko sem se primerjala z drugimi mamicami, tako v resničnem življenju kot na družbenih omrežjih. – čeprav najbolje vem, da je materinstvo tako individualna stvar.

Ni treba biti mama, da postaneš babica. Vendar vidim prednosti v tem, da lahko zdaj svoje izkušnje delim tudi s svojimi pacientkami in bolje razumem njihove težave.

Mnoge ženske ne vedo, da imajo pravico do spremljanja babice v obdobju od 8 do 12 tednov po porodu. O tem jih želimo obvestiti med pogovorom pred porodom v okviru materinske knjižice. Važno je, da nisi prestroga do sebe, da si vzameš čas in ne pustiš, da bi te kdo spravil v stres. Pomembno pa je tudi, da prosiš za pomoč in jo sprejmeš.