Pogled za učiteljski pult naših višješolskih ustanov: Začenjajo se vpisi na šole

Podrobne informacije o ponudbah vseh šol najdete na: novice.at/sole25

Odraščal sem v Beljaku, vendar sem bil redno na vasi pri starih starših. V njihovi hiši med Tehanjo in Štakorčami zdaj tudi živim. Tehanja in Štakorče sta vasi na severnem bregu Drave in vedno bolj se zraščata z mestom samim, zato lahko rečem, da sem Beljačan. Trenutno pišem doktorsko nalogo o nemško-slovensko jezikovni meji v okraju Beljak. Za temo sem se odločil, ker me zanima nepovedana zgodovina, vzrok je gotovo tudi družinska zgodovina. Opažam tudi, da med koroškimi Slovenci pravzaprav ni znanja o slovenščini v beljaškem okraju.

Posebnost Dvojezične trgovske akademije je gotovo pouk oziroma šolanje v slovenščini in nemščini, katerima se pridružijo še tuji jeziki. Na poletnih prevajalskih seminarjih z Erichom Prunčem, žal že pokojnim profesorjem na univerzi v Gradcu, sem ugotovil, da se jezika najbolj naučiš, ko prevajaš. Dijaki in učitelji na DTAK delamo to deloma tudi pri pouku. Poleg dvojezične ekonomske izobrazbe nudi DTAK tudi aktualna izobraževalna težišča, od informacijske tehnologije, menedžmenta za šport in kulturo ter okoljskega menedžmenta in energetike do okoljske tehnike.

Doraščala sem v Selah. Z 11 leti sem, ko sem obiskovala Slovensko gimnazijo, šla v Provincialni dom. V Šentpetru sem bila nato tukaj v domu. Zaradi študija športnih znanosti sem šla na Dunaj. Sem državno akreditirana vadbena terapevtka. Poklicna pot me je najprej vodila na institut za rehabilitacijo, kjer sem na Dunaju trenirala paciente s pljučnimi in srčnimi obolenji. Po rojstvu prvega otroka sem se z možem vrnila v Sele, kjer sem bila prvih deset let doma pri otrocih. Pred petimi leti sem na šoli začela poučevati gibanje in šport. 

Naša šola ponuja širok spekter izobrazbe, saj pokriva različna področja, kot so gospodarstvo, gospodinjstvo, turizem, prehrana in jeziki. To je odlična pot za mlade, ki morda še niso prepričani, katera poklicna smer jih zanima. Pri nas imajo priložnost, da preizkusijo različna področja, kar jim pomaga pri odločitvi za prihodnost. Ker smo majhna šola, poznamo vsakega učenca in učenko. To nam omogoča, da se prilagodimo različnim osebnostim in potrebam. Nekateri starši vidijo internat kot oviro, vednar je to kraj, kjer se razvijejo prijateljstva in se mladi učijo tudi samostojnosti in reda.  

Živim v Tinjah in prvo prakso na Slovenski gimnaziji sem imela v šolskem letu 2013/2014. Na začetku je bilo zame seveda malo čudno, ker je bilo takrat veliko kolegov in kolegic, ki so me nekaj let prej poučevali. Naenkrat so bili kolegi in ne več učitelji. Vsi so me prisrčno sprijeli in sem se od vsega začetka dobro počutila. Od aprila 2023 sem mamica. Na gimnazijo sem se vrnila v tem šolskem letu in sem vesela, ker me delo z otroki res zelo veseli in ga rada opravljam. Je pa bilo na začetku težko uskladiti zasebno družinsko življenje s šolo. 

Pred približno 27 leti sama stala pred to odločitijo, kam po ljudski šoli. Moja materinščina je nemščina in zato se je mama malo bala, ali bom to zmogla. Zato sem tedaj šla za nekaj ur v nek prvi razred in si ogledala pouk. Od prvega trenutka sem se zelo dobro počutila na šoli, ki nekako izžareva prisrčnost – počutiš se takoj doma. In ta občutek me je potem tudi spremljal skozi vsa gimnazijska leta, ko sem bila sama učenka, in me spremlja še zdaj, ko sem učiteljica na tej šoli. Po drugi strani pa smo seveda tudi edinstvena šola, ker je na naši šoli učni jezik slovenščina.