50 let zakona o narodnih skupnostih ni razlog za praznovanje, ampak poziv k ukrepanju

Madžari so leta 1979 kot prvi ustanovili svoj sosvet. Šele po dolgih, neuspešnih protestih so tudi koroški Slovenci leta 1989 in gradiščanski Hrvati leta 1992 ustanovili svoje sosvete in se tako konstituirali kot »narodne skupnosti«. Čehi, Slovaki, Romi in Sinti so jim sledili. Zakon o narodnih skupnostih od samega začetka ni bil instrument za spodbujanje pravic manjšin ali jezikovne raznolikosti, ampak je služil kot regulativni okvir, ki je predvsem urejal formalni obstoj avtohtonih manjšin. Tako ta ureditev ni krepila položaja manjšin, temveč je vodila k vse večjemu poslabšanju. Obletnica 50 let zakona o narodnih skupnostih naj bi bila poziv, da se končno izvedejo potrebne reforme za zaščito manjšin in njihovih jezikov v Avstriji.

V skladu z zakonom so »narodne skupnosti […] skupine avstrijskih državljanov, ki prebivajo in so doma v delih zvezne države, katerih materni jezik ni nemški in imajo lastno narodno identiteto«. Že samo ta odstavek kaže na nekaj problemov.

1) Pojem »narodne skupnosti« izhaja iz zakonov iz časa monarhije, v katerih se je govorilo o »narodnih rodovih«. Paradigma, da je mogoče ljudi objektivno razdeliti v različne »narode«, je v humanističnih in družboslovnih vedah zunaj desničarskega ideološkega spektra že dolgo zastarela. Zakon o narodnih skupnostih s svojo izbiro pojmov spodbuja esencialno narodno mišljenje. Hkrati se – v domnevi, da v Avstriji obstajajo različni »narodi« – nanaša izključno na »pripadnike narodnih skupnostih« in ne vpliva na širšo populacijo. S tem se izgubljajo pomembni viri in veliko potenciala za celotno družbo.

2) V skladu z zakonom so »narodne skupnosti« prisotne le v določenih (tradicionalnih) območjih avstrijske države, nikjer drugje. Le tam uživajo določene pravice. Ta območja so po naravi obrobna, podeželska, obmejna. Koroški Slovenci so si zato morali leta 1991 izboriti pravico do javne dvojezične osnovne šole v Celovcu, ki ne spada v to naselbinsko območje. Avtohtone manjšine že desetletja opozarjajo, da je tudi v večjih mestih, kot sta Gradec in Dunaj, bistveno, da se ponudi dvojezično izobraževanje v manjšinskih jezikih. Doslej brez uspeha, čeprav trenutno končno spet opažamo dinamiko v tem vprašanju – lahko upamo.

3) Za vse »narodne skupnosti« so pri uradu zveznega kanclerja ustanovljeni sosveti. Ti sicer dajejo priporočila za del proračuna, namenjenega manjšinam, ki se večinoma upoštevajo – pri čemer so šele leta 2022 po desetletjih poskušali proračun prilagoditi inflaciji – vendar imajo le svetovalno vlogo. Takšna otežena politična participacija tudi v tem pogledu potiska narodne skupnosti na rob in vodi k temu, da se diskriminirane manjšine ukvarjajo predvsem same s seboj, namesto da bi konstruktivno in skupaj oblikovale dvojezičnost, večjezičnost in medkulturnost, ki bi imele družbeni učinek. 

4) Ekskluzivnost narodnih skupnosti ni v skladu s sodobnimi razmerami – obstaja (le) šest privilegiranih manjšin. Druge zgodovinsko ali družbeno pomembne skupine – na primer Jeniši – doslej niso bile upoštevane. Tudi skupnosti, kot so Bosanci, Poljaki ali Turki, ki živijo v državi že več generacij, ne sodijo v področje uporabe zakona.

Kakšen bi torej lahko bil sodoben zakon, ki manjšin in njihovih jezikov ne bi le ohranjal, ampak tudi spodbujal? Avstrija je bila od nekdaj večjezična in večkulturna. Dvojezičnost in večjezičnost ne bi smeli biti omejeni le na »pripadnike narodnih skupnosti« na njihovem »tradicionalnem naselitvenem območju«. Dvojezičnost in večjezičnost ter medkulturna in transkulturna raznolikost bi morali veljati za vire in dodano vrednost za vse. To bi ustrezalo tudi sedanji realnosti migracijske družbe, zaviralo »strah pred tujci« in državljane pripravilo na sedanje izzive. Identifikacija velikega števila državljanov z dvojezičnostjo in večjezičnostjo ter transkulturnostjo bi spodbudila prekrivajoče se in vključujoče identitete, s čimer bi se lahko preprečili stereotipi in diskriminacija. Manjšine in njihovi jeziki – temeljna dodana vrednost za vse.      

~ Daniel Wutti