Zakaj ne skupno?

Ko se je na koncu 80. let in na začetku 90. let prejšnjega stoletja Slovenija uspešno borila za samostojno državo s parlamentarno demokracijo in tržnim gospodarstvom, so se glavni akterji dobro zavedali: uspešni bomo samo tedaj, ko se bomo zavzemali za ta cilj skupno in složno. Mnogi se še spominjajo, kako sta si 8. julija 1990 v znamenju sprave podala na Kočevskem roki Milan Kučan, zadnji sekretar komunistične partije in kmalu nato prvi demokratično izvoljeni predsednik slovenske države, ter tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. 

Medtem je minilo 35 let, resnične sprave pa še vedno ni zaznati. Kaj šele, da bi bili nasprotni strani zmožni odločiti se za skupno premagovanje preteklosti, podobno kot sta po koncu 2. svetovne vojne to storili avstrijska socialdemokracija in ÖVP kot naslednica predvojne krščansko-socialne (oz. klerikalne) stranke.

Pat situacija, v kateri se je po nedeljskih volitvah znašla slovenska politika, je vse drugo kot koristna za reševanje aktualnih izzivov doma in po svetu. Toliko bolj upravičeno se zastavlja vprašanje: Zakaj izzivov ne sprejemati s skupnimi močmi?