piše Rudi Vouk
Glede na zločinski napad Putinove Rusije na Ukrajino, ki se je začel 24. 2. 2022 in ki je prva napadalna vojna v Evropi po Hitlerjevem napadu na Poljsko 1. 9. 1939, so naši koroško-slovenski manjšinski problemi malenkostni in pravzaprav niti omembe vredni. Toda tudi z njimi ima posredno opravka Rusija. Ker se civilizirano človeško sožitje in spoštovanje prava prične pri malenkostih, naj bo dovoljeno tudi v teh časih spomniti na detajle, ki se tičejo nas.
Že odkar je Slovenija pred 30 leti postala samostojna, se stalno ponavlja vprašanje, zakaj Slovenija ni že od vsega začetka notificirala nasledstva v Avstrijsko državno pogodbo in zakaj tega ni storila ob kakšni kasnejši priložnosti, bilo jih je mnogo. Tudi sedaj, v predvolilnem boju v Sloveniji, se tu in tam pojavlja to vprašanje. Argumentov za notifikacijo je veliko. Glavni se glasi, da Avstrija v bistvenih točkah ne izpolnjuje določil člena 7 ADP. To velja za izobraževalno področje, kjer npr. nimamo zakona o dvojezičnih otroških vrtcih in to področje sploh ni urejeno, kjer število prijav k dvojezičnemu pouku v srednji šoli močno upade in tam ni več dvojezičnega pouka, kjer v 9. šolskem letu dvojezičnosti sploh ni več. Vse to v modernem pojmovanju besede spada pod pojem »osnovno šolstvo«, ki ga uporablja člen 7. Kar zadeva uradni jezik, je slovenščina samo v 14 od 36 občin dvojezičnega ozemlja dopuščena kot uradni jezik in samo pred tremi od sedmih sodišč, ki so pristojna za to ozemlje. Kar zadeva topografijo, ima manj kot polovica tistih krajev, ki bi po tako in tako restriktivnem pravosodju ustavnega sodišča morali imeti dvojezične napise, dvojezične table. Kar zadeva vse ostale toponomastike – poimenovanja cest, jezer, gora itd., pa dvojezičnosti sploh ni. Problem je v tem, da Avstrija vedno bolj ureja ta vprašanja z lastnimi zakoni v ustavnem rangu, s tem je člen 7 izpodrinjen in se mi nanj ne moremo sklicevati več. To je večkrat potrdilo ustavno sodišče. Ker se mi sami na člen 7 ne moremo več sklicevati, lahko to stori samo še Republika Slovenija. Republika Slovenija bi ravno zato morala notificirati nasledstvo v Državno pogodbo, da se potem lahko tudi čisto formalno sklicuje na njeno vlogo kot pogodbena partnerica ADP in ob tej priložnosti opozori, da Avstrija pogodbe vse do danes ni pošteno uresničila. Če Slovenija tega ne stori, bi se lahko nekega dne zgodilo, da Avstrija izjavi, da je člen 7 postal obsoleten, ker so vsa tozadevna vprašanja medtem urejena z lastnimi avstrijskimi ustavnimi zakoni. Ker skozi več let proti temu nihče ni protestiral, po pravilih mednarodnega prava člen 7 ADP ne bi veljal več.
Dejansko je tako, da Avstrija v raznih dokumentih vedno bolj »izpušča« člen 7 pri naštevanju določil, ki so merodajna za manjšinsko zaščito. To je nevaren razvoj in smo Slovenijo na to tudi že večkrat opozorili. Ravno zaradi tega je v Sloveniji vsaj pri nekaterih medtem spet večja pripravljenost, dati vprašanje notifikacije ADP na dnevni red.
Kaj ima z vsem tem opraviti Rusija? Več, kot nam je lahko ljubo. Sovjetska zveza je ob podpisu ADP bila določena za depozitarja pogodbe. Po razpadu Sovjetske zveze je to vlogo prevzela Rusija. Kdor hoče formalno sporočiti, da vstopa v to pogodbo, mora to sporočiti depozitarju, kot je po razpadu Češkoslovaške to npr. storila Češka. Če bi Slovenija odločila, da uradno notificira nasledstvo v ADP, bi torej morala poslati ustrezno izjavo depozitarju, to je Rusiji.
Korekten depozitar bi moral takšno izjavo vzeti na znanje in obvestiti vse ostale podpisnice, s tem bi naloga bila že spet opravljena. Več nalog depozitar pravzaprav nima.
Čeprav sem prepričan, da bi Slovenija ta korak morala že zdavnaj storiti, pa bi v trenutnih razmerah notifikacija nasledstva v ADP, to je pošiljanje pisma v Moskvo, bila več kot samo vprašljivo početje. Ruski diktator Putin, agresor in trenutno največji kršitelj mednarodnega prava na vsem svetu, bi tako rekoč dobil pismo, da Avstrija ne spoštuje vseh manjšinskih pravic. Če se spomnimo vseh grotesknih, z vsako realnostjo skreganih in lažnivih argumentov, s katerimi je Putin zadnje dni utemeljeval napoved vojne nedolžni Ukrajini, potem niti ni izključeno, da bi mu takšno pisanje celo prišlo prav kot dodaten majhen argument proti v njegovih očeh izprijenemu Zahodu. Tudi če v primerjavi z vsem drugim gre le za malenkost, mu takšne priložnosti ne smemo dati.
Prav nasprotno: zločinec proti mednarodnemu pravu ne more biti varuh mednarodno pravnih pogodb. Današnja Rusija ne more več biti depozitar Avstrijske državne pogodbe. To vlogo ji je treba vzeti in jo prenesti na eno od ostalih sopodpisnic ali pa še bolje: Svetu Evrope ali Organizaciji združenih narodov. Nekdo, ki velikemu narodu, kot je ukrajinski, odreka zgodovino, samostojnost in pravico do neodvisnosti, naj o manjšinskih pravicah samo še molči.
