UI kot svarilo - Je funkcionalnost naše najvišje vodilo?

Živimo v digitalni dobi in svet okoli nas ter naše delovno okolje se spreminja z vratolomno hitrostjo. Če se je pred nekaj desetletji človek izobrazil za nek poklic, je bilo pričakovati, celo moč zagotoviti, da njegov poklic ne bo izginil kar čez noč. Danes pa je poklicni trg mnogo bolj fluiden; z izumom interneta se je začela digitalna evolucija, ki je eksponentno rast doživela z razvojem umetne inteligence do te mere, da umetna inteligenca danes z zmožnostjo bliskovite obravnave ogromnih podatkovnih baz na nekaterih področjih prekaša človeka in deluje efektivneje ter zanesljiveje ter posledično predstavlja cenejšo in bolj uporabno »delovno silo«. Globalne raziskave navajajo poklice, ki jih bo nadomestila ali vsaj temeljno spremenila UI - med najbolj ogrožene spadajo poklici z rutinskim delom ali poudarkom na obdelavi podatkov kot so prevajalci, lektorji, administrativni in pisarniški delavci, programerski in matematični asistenti, statistiki, finančniki, natakarji itd. Suraj Srinivasan, harvardski profesor za gospodarsko administracijo navaja, da bo UI spremenila naravo dela predvsem na tehničnem in analitičnem področju, pa tudi kreativno delo. To zadeva tudi poklice avtorjev, novinarjev, pesnikov, celo glasbenikov, saj je umetna inteligenca že zdaj zmožna generirati tako besedila kot zahtevne skladbe, da celo študentje Juilliarda, enega najelitnejših glasbenih in umetniških konservatorijev na svetu, ne razločujejo, ali je skladatelj človek ali UI.

Vprašanje, ali  UI predstavlja zaklad ali propad, je letos odpirala tudi Pisana promlad v kategoriji »UI- huj ali fuj?«, celovška univerza pa je prejšnji teden priredila predavanje »Can AI be a poet?«. Predavateljica dr. Masdari je sicer povzela, da UI lahko pesni, vendar so generirane pesmi zlahka prepoznavne, saj niso kos kompleksni zgradbi in večplastnosti pesniških stvaritev človeškega uma. Toda pesnik in lingvist Keith Hoyloak predvideva, da bo UI preko metode deep learninga usvojila tudi kreativno rabo jezika do te mere, da ne bo le reproducirala jezikovnega materiala iz obstoječih podatkovnih bank, temveč tudi sama kombinirala material na nove načine in tako rekoč ustvarjala nove metafore in pesniške oblike. Bo to še vedno avtentična poezija ali varljivo briljantni ponaredek, ironija samemu sebi, ker bo o najglobljih čustvih pisal brezčuten robot? To vprašanje ne bo rešilo sveta, a odstira pogled dlje: kaj človeka dela človeškega? Katerih plati človeške biti za nobeno ceno nočemo robotizirati?