Travma se vrača

Na Peršmanovi domačiji so se pred kratkim spet srečali mladi antifašisti. Hodili so po starih partizanskih poteh, se učili o (civilnem) odporu, gotovo se do določene mere tudi identificirajo s partizani. Mnogi med njimi so potomci partizanov. Nenadoma pa jih presenetijo policisti – deloma težko oboroženi, s psi, helikopterji. Osemdeset let po tem, ko so partizane točno na tem mestu presenetili esesovci in nacistična policija. Izkušnje prednikov ni mogoče doživeti bolj neposredno ... že med prvimi reakcijami mladih, ki so bili pri Peršmanu, smo brali in slišali, da so se počutili »retravmatizirane«.

Znanstveno je dokazano, da lahko potomci travmatiziranih postanejo transgeneracijsko travmatizirani, torej razvijejo travmatične simptome, čeprav sami niso doživeli travme. Travmatični simptomi potomcev so lahko enaki simptomom časovnih prič. »Alergično« se odzivajo na strahove, stresorje, doživljajo nočne more itd. Da smo mnogi v naši manjšini »alergični« na policijsko silo te vrste, je gotovo (tudi) pogojeno v izkušnjah prednikov. Društvo Aspis, ki ponuja brezplačno psihoterapijo za žrtve nacizma in njihove potomce, piše v izjavi za medije tudi, da je policijski vdor pri Peršmanu prav zato tako boleč, ker je domačija veljala kot psihološko »varen kraj« za mnoge v narodni skupnosti. 

Drugi psihološki razlogi, zakaj reagiramo tako občutljivo na nedavno akcijo, so lahko še:

- Partizanski odpor je na Koroškem žal še danes ambivalenten, glej spomenik na Stolničnem trgu, praznovanja nemško nacionalnih ideologij za 10. oktober itd.

– Kultura spominjanja na Koroškem je na splošno še ambivalentna: imamo približno 240 spomenikov žrtvam nacistov, mnogi so bili postavljeni šele pred nedavnim na iniciativo dvojezičnih društev. Temu nasproti pa stoji približno 800 spomenikov »Abwehrkämpferjev«, ki slavijo »borbo za nemško Koroško«. 

– Koroški Slovenci smo praktično prepuščeni sami sebi, kar zadeva ohranjanje in oživljanje (»preživetje«) jezika in narodne skupnosti. Slovenski jezik skoraj nikjer na Koroškem ni javno viden in še danes velja večinoma za »zadevo manjšine« ...

Seveda obstajajo pozitivni trendi, vendar to še zdaleč ni dovolj, da bi lahko govorili o trajnosti in revitalizaciji. Politična participacija je že desetletja kvazi onemogočena, vse to pa povzroča veliko napetost v skupnosti.

Pozitivno gledano je, da so te teme aktualno v javnosti in so dobra priložnost, da se demokratična večinska družba nedvoumno postavi na stran konstruktivnega razreševanja pretirane policijske akcije, mnogih nerešenih vprašanj iz preteklosti – predvsem pa na stran dvojezičnosti in antifašističnega konsenza.