Slovenščina ni bila pogoj za zaposlitev

V Grebinju so se v zadnjih tednih širile govorice, da bo ljudskošolska učiteljica zaradi neznanja slovenščine premeščena na drugo šolo, morda celo v drug okraj. Govorice so širili tako starši kot tudi sama učiteljica, iz njih pa je nastal odmeven članek v časniku Kleine Zeitung. Zgodba je prišla tudi do lokalnega politika FPÖ, ki jo je izkoristili za nove napade na slovenščino in dvojezičnost.

Govorice niso bile utemeljene, razprava pa me je spomnila na vprašanje, ki se na Koroškem že desetletja praviloma spretno izogiba javni razpravi. Zakaj znanje slovenščine na južnem Koroškem nikoli ni postalo samoumeven pogoj za vsaj del zaposlitev v javnem sektorju?

Kakšen paradoks, da že sama možnost, da bi lahko znanje slovenščine vplivalo na kadrovsko odločitev, na Koroškem sproži val ogorčenja. Toda na območju, kjer slovenska narodna skupnost živi že stoletja in kjer dvojezičnost predstavlja del zgodovinske in kulturne stvarnosti, bi bilo povsem logično pričakovati, da se znanje obeh deželnih jezikov upošteva pri zaposlovanju. To bi moralo veljati za občinske uprave, okrajna glavarstva, vrtce in druge javne ustanove, ki vsakodnevno delajo z ljudmi.

Da takšen model ni nič neobičajnega, kaže pogled na Južno Tirolsko. Tam od leta 1976 velja sistem etnične sorazmernosti, ki zagotavlja sorazmerno zastopanost nemške, italijanske in ladinske jezikovne skupine pri zaposlovanju v javnem sektorju. Številke povedo veliko. Leta 1975 je bilo na Južnem Tirolskem približno 33 odstotkov govorcev italijanščine, 63 odstotkov govorcev nemščine in skoraj štirje odstotki Ladincev. Kljub temu je bilo v javnem sektorju zaposlenih kar 86 odstotkov Italijanov, medtem ko so bili pripadniki nemške in ladinske skupnosti nesorazmerno šibko zastopani. Več kot štiri desetletja pozneje je slika drugačna. Leta 2019 je bilo v javnih službah zaposlenih 69 odstotkov govorcev nemščine, 27 odstotkov govorcev italijanščine in trije odstotki Ladincev, kar precej bolje odraža dejansko sestavo prebivalstva. Pogoj za pridobitev redne (nedoločen čas sklenjene) zaposlitve v javnem sektorju na Južnem Tirolskem pa je tudi potrdilo o znanju obeh jezikov oziroma tudi potrdilo o znanju treh jezikov. Če bi na južnem Koroškem že od leta 1920 ali vsaj po 1945 veljal tak sistem kot velja danes na Južnem Tirolskem, bi slovenščini v deželi danes šlo bistveno bolje. A ko se je delil kruh na Koroškem, je manjši brat v deželi dobil le drobtine. Morda bi bilo treba manjšemu bratu po vseh teh letih gladovanja preprosto nameniti več kruha, kot mu pripada po zakonih. Da bo lahko preživel.