Slovenščina na Koroškem ni tuj jezik!

Kadar se pogovarjamo o slovenščini v koroških šolah, ne moremo mimo razveseljive ugotovitve, da je vse več prijav k dvojezičnemu pouku. Trpek priokus pa daje spoznanje, da je med učenkami in učenci vse manj govorcev slovenščine, torej vse manj tistih, ki so se slovensko naučili v svojem ožjem (domačem) okolju. Nekatere čustva zanesejo in začetniški pouk slovenščine hitro imenujejo kot »pouk tujega jezika«.

Ta označba pa je napačna! Če otroci nimajo predznanja, gre za pouk začetnikov, kar pa ne spremeni statusa jezika. Strokovna literatura tuji jezik označuje kot tisti jezik, ki se ga ne naučimo iz okolja, temveč v procesu izobraževanja, in ki ga v svoji jezikovni skupnosti redkokdaj rabimo. Tuje jezike se torej učimo, da bi se sporazumevali z govorci iz tujih jezikovnih skupnosti. Slovenščina pa je na Koroškem jezik avtohtone narodne skupnosti, ni tuja in je še vedno (vsaj deloma) jezik okolja. Čeprav je precej slovenskih javnih ustanov v preteklosti zaprlo vrata, jezik na Koroškem še vedno živi. Ima posebne pravice, ker je že stoletja del obmejnega področja in ker so njegovi govorci sooblikovali tukajšnje družbeno življenje.

Če na Koroškem slovenščino imenujemo »tuji jezik«, jo istovetimo z jeziki, kot so francoščina, japonščina, švedščina, arabščina itd. Na svetu je veliko jezikov, ki se jih Korošci učimo kot tuje, le en jezik (ob nemščini) pa je del skupnega nemško-slovenskega izročila.

Še vedno je veliko družin, kjer živita oba jezika, zato z napačno rabo izraza »tuji« kratimo njihove pravice oz. pozabljamo na člen 7. Hkrati pozabljamo, da oba jezika govorijo isti ljudje in da sta skozi zgodovino drug drugega plemenitila. Pozabljamo torej, da današnjega koroškega dialekta, melanholične koroške pesmi ali izročila nasploh brez sobivanja dveh jezikov in kultur ne bi bilo. To sobivanje bogati obe jezikovni skupnosti na Koroškem.