Samo še dvojezični, nič več Slovenci? 

Konec 70. let prejšnjega stoletja je skupina okoli Franca Kattniga sprožila akcijo: DVOJEZIČNO JE BOLJE. Ta akcija je bila odgovor na akcije nemškonacionalnih krogov ob podpori deželnozborskih strank SPÖ, ÖVP in FPÖ v škodo slovenske manjšine. Slovenska manjšina je takrat bila izpostavljena hudim pritiskom in je upala, da bo z akcijo DVOJEZIČNO JE BOLJE lahko laže prepričala koroško javnost, da sta znanje slovenščine in slovenska narodna skupnost nekaj dragocenega za koroško deželo in ter njene prebivalke in prebivalce. Pri tem je bilo za organizatorje te kampanje v podporo drugega deželnega jezika od vsega začetka nesporno, da njihove akcije nikakor ne gre razumeti kot neke vrste nadomestilo za narodno pripadnost. Z drugimi besedami: če si dvo- (ali več)jezičen, še dolgo ne pomeni, da se s tem odpoveduješ tudi pripadnosti slovenskemu narodu in si samo še dvojezičen Korošec ali dvojezična Korošica.

Danes opažam, da za mnoge to ni več tako jasno. Še posebej velja to za medije in druge oblikovalce javnega mnenja. Ko na primer vedno spet bereš v koroškem časopisju:  umetnik A ali športnik B  je »dvojezičen Korošec«, ne pa, da je pripadnik slovenske narodne skupnosti. Celo ko poročajo o nastopih slovenskih zborov, pišejo, da gre pri njih za »dvojezične zbore« in ne za kulturne skupine slovenske narodne skupnosti na Koroškem. 

Pa tudi razni pripadniki narodne skupnosti se že imajo v prvi vrsti za dvojezične Korošce in manj za pripadnike slovenskega naroda. Za nekatere pa je poudarjanje pripadnosti k slovenski narodni skupnosti sploh »nacionalizem, ki vodi v fašizem«. Podobni zmešnjavi sem bil priča tudi pri razpravah o večplastni identiteti, ki naj bi po interpretaciji celo nekaterih »narodnih voditeljev« izničila pomen in vlogo narodne pripadnosti, čeprav ju v resnici omogoča, nikakor pa ne izključuje.

Vem, da se glede pripadnosti k narodni skupnosti današnji časi ne dajo primerjati s prejšnjimi. To jasno ponazarja samo že naraščajoče število mešanih zakonov oz. partnerstev. In vendar jih ni malo (tudi sam sem doraščal v mešanem zakonu), ki se zavedajo, da dvo- ali (več)jezičnost ne more nadomeščati narodne pripadnosti. To pa je za preživetje narodne manjšine več kot pomembno.