Roman Roblek živi in dela od leta 2018 naprej v Berlinu in redno spremlja politično dogajanje v Nemčiji.
Nemške državnozborske volitve so bile v znamenju številnih zanimivih in nepričakovanih preobratov v volilnem boju, za katerega je bilo značilno, da je bil osredotočen na osebne prekrške in spodrsljaje vodilnih kandidatov.
Sredi pandemije se je zdelo, da bo vladajoča unija CDU in CSU dosegla solidno zmago. Ko so nemški socialni demokrati (SPD) poleti 2020 določili tehnokrata Olafa Scholza za svojega kandidata za kanclerja, so mnogi opazovalci predvidevali, da SPD že pluje proti nepomembnosti – med njimi tudi jaz.
Kljub izvolitvi Armina Lascheta za novega predsednika CDU februarja 2021 so člani CDU/CSU za svojega kandidata za kanclerja želeli bavarskega deželnega glavarja Markusa Söderja (CSU). Na koncu je Laschet prevladal kot kandidat v javno odmevnem boju, ki je zagotovo škodoval stranki.
Prav na isti dan so nemški Zeleni za svojo kandidatko za kanclerko predstavili Annaleno Baerbock, ki so jo zaradi njenega jasnega zavzemanja za klimatsko politiko sprva zelo dobro sprejeli in Zeleni so tedaj v anketah vodili tik pred CDU/CSU in ponekod tudi pred SPD.
Vendar se je po tistem, ko so mediji odkrili nekaj nedoslednosti v življenjepisu gospe Baerbock in manjkajoče vire v njeni knjigi, zdelo, da bo unija med CDU/CSU ponovno zmagala na volitvah. Zatem pa se je Armin Laschet v volilni kampanji nekajkrat spotaknil z nerodnimi javnimi nastopi. S tem je napočila ura Olafa Scholza in SPD je nenadoma vstala od mrtvih. Čeprav je Scholz doslej vodil precej prazno in kontemplativno volilno kampanjo, je njegov trezen in stvaren nastop očitno tako dobro vplival na del volivcev, da je bil nenadoma zdaleč najbolj priljubljen med vsemi kandidati v anketah. SPD je zmagala na volitvah z brezhibno, previdno kampanjo z lahkim poudarkom na socialni politiki. Proti Scholzu so sicer že obstajale starejše obtožbe v zvezi z njegovim položajem finančnega ministra, vendar so bile te nekako preveč zapletene, da bi mu dejansko škodovale.
Na splošno sem opazil dva elementa, v katerih se nemška politična kultura močno razlikuje od avstrijske. Prvič, zelo stvaren diskurz v javni razpravi, skoraj brez populizma in gostilniške retorike. Volilni kampanji bi sicer koristil kanček avstrijske polemike, preden bi ljudje zaspali ob gledanju političnih soočenj.
Drugič, stroga ograditev vseh drugih strank od skrajno desne AfD. Medtem ko se v Avstriji kljub znanim besednim orgijam na Ibizi in številnim škandalom na Koroškem pod vodstvom FPÖ/BZÖ pogaja deželna ÖVP o naslednji koaliciji s svobodnjaki v Zgornji Avstriji, nemške stranke vztrajajo na svojem stališču in (še vedno) strogo zavračajo sodelovanje z AfD na vseh ravneh.
Da bi se ta ograditev lahko kmalu spremenila, je pravzaprav izključeno, če ne bi bilo izjemno zastrašujočih rezultatov AfD v vzhodni Nemčiji. Pomirjujoče pa je, da je morala CDU/CSU kljub zelo zmerni desnosredinski volilni kampanji po volilni analizi večino izgub prepustiti SPD, FDP in Zelenim in samo malenkostno AfD. To je jasno stališče proti turkizni obarvanosti stranke v smeri stroge migracijske politike po avstrijskem vzoru, k čemur zdaj pozivajo nekateri predstavniki CDU.
Poraz CDU je bil bolj posledica nepriljubljenosti vodilnega kandidata Armina Lascheta, pa tudi pomanjkanja verodostojnih programskih vsebin. Ena od osrednjih tem volilne kampanje je bila namreč zastarela infrastruktura države, ki je postala javnosti vidna šele med pandemijo. Neustrezna oprema in pomanjkljiva digitalizacija v šolah in javni upravi sta bili predmet tedenskih javnih razprav. Pika na i je bilo dejstvo, da leta 2021 številni zdravstveni uradi med seboj še vedno poslujejo po faksu.
Tako je bila Laschetova tema v kampanji, tako opevano »desetletje digitalizacije«, neprepričljiva, saj je bila CDU na oblasti zadnjih 16 let.
Osredotočenost medijev na tri glavne stranke je škodovala manjšim strankam, zlasti Levici. Posledično ima Olaf Scholz po eni strani koalicijsko možnost manj, po drugi pa tudi težavo manj: koalicija med SPD, Zelenimi in Levico nima večine. Ta ideološka razprava v SPD bi bila zanimiva, ker bi to postavilo na preizkušnjo novo pridobljeno enotnost stranke.
Velika večina mladih volivcev, mlajših od 24 let, je volila Zelene in liberalno FDP. Ti dve stranki bosta najverjetneje sodelovali v naslednji vladi in se bosta lahko odločili, ali bosta sklenili »semaforsko koalicijo« s SPD ali » jamajško koalicijo« s CDU/CSU.
Na današnji dan je zaradi močne okrepitve SPD in poraza CDU/CSU bolj logičnen sklep, da bodo koalicijo sestavljali SPD, Zeleni in FDP.
To bi lahko naivno pomenilo, da bi prebivalci države dobili višjo minimalno plačo in več socialnih ugodnosti (SPD), odločno klimatsko politiko v skladu z velikim razmahom javnega potniškega prometa. (Zeleni) ter davčne olajšave (FDP). Vendar vsega tega ne bo mogoče financirati zaradi različnih pogledov strank na fiskalno in gospodarsko politiko. Zato bodo tisti, ki so glasovali v upanju na politični preobrat (vseeno, v katero smer), hitro razočarani nad kompromisi med strankami.
Tistih 1,3 milijona nekdanjih volivcev Merklove, ki so tokrat glasovali za Olafa Scholza, pa bo zadovoljnih, saj ga vidijo kot njenega naslednika in upajo, da ne bo prišlo do večjih sprememb v državi. Kljub dokaj levičarsko progresivnemu jedru volivcev so zmago SPD zagotovili prav tisti volivci, ki želijo, da se Nemčija še naprej vodi kot upravna enota:stabilno, zanesljivo, a vendarle brez velikih političnih vizij in presenečenj.
