Razmišljanje ob prazniku sožitja v krški škofiji

Tisti, ki so doživeli nasilno podiranje dvojezičnih napisov jeseni 1972 in pozneje gonjo za ugotavljanje manjšine, izvedeno jeseni 1976, se spominjajo tudi blagodejne reakcije krške škofije. Sicer je bil proces, ki je leta 1972 imel svoj višek v sprejetju sinodalnih sklepov o sožitju Nemcev in Slovencev v koroški Cerkvi, vse drugo kot brez konfliktov in kritike. Kritika je prihajala tudi iz vrst slovenske narodne skupnosti. Mnogi namreč niso mogli razumeti Valentina Inzka, ker se je v imenu Slovencev opravičil Nemcem »za storjene krivice«. Dejansko pa je Inzko s to izjavo, kot poudarja Till v intervjuju z Novicami (stran 3), prebil  led. Sledilo je namreč tudi opravičilo beljaškega odvetnika Helmuta Ebnerja v imenu Nemcev – na koncu pa se je uveljavilo spoznanje, da ne moreš doseči resničnega sožitja, če nisi pripravljen zagotoviti resnične enakopravnosti. Ob Inzkovem opravičilu nehote pomisliš tudi na današnje vojne razmere, ko je medtem pokojni papež Frančišek skušal na »nekonvencionalen« način doseči premirje v Ukrajini in bil zato hudo tepen od EU, ki sicer zahteva strogo varčevanje,  pri milijardah za orožje pa ne pozna meja.

Od tedaj je minilo več kot 50 let od sinode. Narodnostne razmere so se precej spremenile. Umiranje narodne zavesti, občutna asimilacija, nazadovanje slovenščine v družinah, skratka: za sožitje ne kaže dobro, grozi nevarnost, da bo nemški partner prišel ob slovenskega. Ob vsem tem izumirajo tudi duhovniki. Vodje besednih bogoslužij bodo igrali vedno večjo vlogo, »pripravljenost za to pri Slovencih pa ni velika« (Klaus Einspieler). Toliko bolj upam ob prazniku sožitja, da se bo Sveti duh spet pojavil na Koroškem.