Protest le tedaj, če gre za čušenpogačo?

Aron Stiehl, izredno uspešen intendant celovškega mestnega gledališča z židovskimi koreninami ter velik prijatelj vseh manjšin, med drugim tudi slovenske narodne skupnosti na Koroškem, je sprožil debato na temo »Negerbrot« - in žel val ogorčenja ter antisemitskih napadov. To samo zato, ker se kot človekoljub upravičeno brani proti imenovanju nekega peciva s pojmom, ki »močno diskriminira in se mu naj bi izognili« (nemški Duden). Kar je več ko razumljivo, saj je pojem neger povezan z izkoriščanjem črncev, rasizmom in spominja na čase, ko so kolonialne sile zasužnjevale Afričanke in Afričane. Preko kolonialnih sil je prišla označba neger tudi v nemški prostor.  Na žalost je v nemščini ter pri njenih govorcih še vedno močno prisotna, medtem ko slovenščina pozna samo črnce. Predvsem pa je edinole merodajno: pojem neger odklanjajo črnci sami. 

Reakcije na pobudo intendanta celovškega mestnega gledališča so bile pričakovane. Koroška politika, razen Zelenih, je ali molčala ali pa dajala razumeti, da je v resnici vsega kriv Stiehl sam. To zato, ker se je upal pozvati celovško podjetje Zehrer, da naj preimenuje  ta sladki produkt z neokusno, rasistično in žaljivo označbo. Komentar podžupana Patricka Jonkeja pove vse: »Aron Stiehl je edini, ki je agresijo (mišljena je kritika na račun podjetja Zeher, op.) zavestno podžigal«. Kar pa je še bolj žalostno: mnogi, če ne večina, ob takih izjavah tudi ploskajo.     

In kako gledajo na to zadevo pripadniki slovenske manjšine? Bojim se, da se mnogi ne razlikujejo od večinske družbe. Izjema so gotovo mladi, še posebej tisti, ki se angažirajo kulturno in politično za enakopravnost med ljudmi doma in po svetu. Prav tako žene in možje, ki se zavzemajo za humanistične vrednote iz svetovnonazorskih ali verskih razlogov. Neglede na to pa bi lahko bila solidarnost pripadnikov slovenske narodne skupnosti z drugimi manjšinami ter zanimanje zanje dokaj večja. Ne bi bilo prvič, da molčimo, če so žrtve rasizma in šovinizma druge manjšinske skupnosti, sami pa glasno zakričimo, ko se čutimo diskriminirane in pričakujemo od drugih solidarnost.

Zato se ne bi čudil: če bi na Koroškem začeli prodajati tudi čušenpogačo, bi protestirali in iskali solidarnost, nato pa kmalu pozabili, da solidarnost ni cesta enosmernica.