Papeževa zapuščina

V svitu velikonočnega ponedeljka se je s tega sveta poslovil papež Frančišek. Njegova smrt po dolgem trpljenju zaradi bolezni odseva velikonočno simboliko. V oporoki je zapisal, da svoje trpljenje daruje za mir v svetu in bratstvo med narodi. Izredno si je prizadeval, da bi cerkev presegla stoletja patriarhalnosti in izločevanja ter brez dlake na jeziku kritiziral krivice po svetu in znotraj cerkvene institucije. Pozival je, naj se končajo vojne, kritiziral Trumpovo sovražno politiko do migrantov, terjal pravico za žrtve spolnih zlorab znotraj cerkve, se trudil za verski dialog. Bil je prvi cerkveni oče, ki je zavrnil stroge konzervativne nazore ter spodbujal k enakopravnosti in vključevanju: ženskam v cerkvi je dodelil pomembne funkcije, blagoslovil pripadnike LGBTQ+. Prav zaradi mnogih reform in transparentnosti je bil mnogim znotraj njegovih vrst trn v peti. Ali bo njegova zapuščina živela tudi po njegovi smrti? Bo cerkev sledila papeževemu zgledu ponižnosti, skromnosti in odprtosti? Odgovori na ta kočljiva vprašanja o prihodnosti cerkve ostajajo uganka, vsaj dokler beli dim ne naznani papeževega naslednika, a o nečem ni dvoma: novi papež bo nosil težko breme biti vest sveta, kljubovati mnogim napetostim in ne imeti dvojnih standardov.