Končanje življenja ne celi ran

Na začetku študija sem spoznala kolegico, s katero sva se veliko družili in se v pogovorih dotaknili tudi globljih tem. Dobro se spominjam, kako sva bili na večerji in mi je povedala, da ne more pozabiti svoje prve velike ljubezni. »Kaj se je zgodilo?« sem previdno vprašala. »Odločil se je za evtanazijo,« je dejala z mirnim izrazom na obrazu, pod katerim se je skrivala neizrekljiva bolečina. Zdrznila sem se. Česa takega niti malo nisem pričakovala. Želela sem ji izraziti sočutje in ne drezati globlje v rano, a je sama od sebe nadaljevala: »Imel je hudo depresijo, že od malega se ni čutil sprejetega od doma. Starši so ga zanemarjali in to je na njem pustilo neizbrisno sled. Ko sva se spoznala, je bil že odločen, da konča svoje življenje.« Takrat so se ji po licih ulile solze in s tresočim glasom je izdavila: »Nisem ga uspela prepričati. V življenju ni več videl smisla.« 

Njena zgodba me je pretresla. Hudo mi je bilo, da je morala izkusiti tako neusmiljeno bolečino izgube in to pri rosnih osemnajstih letih. A bolelo je še nekaj drugega: To izgubo bi se dalo preprečiti. Če le … evtanazija ne bi bila legalna? Ta odgovor se morda zdi preveč enodimenzionalen; lahko bi ugovarjali, da bi si v tem primeru mladenič sam vzel življenje, da bi končal svoje trpljenje. Kaj vse bi se moralo odviti drugače, da ne bi prišlo do te tragedije? Da mladenič ne bi videl smrti kot edine rešitve? Topel, ljubeč dom je gotovo prvi in najpomembnejši zunanji dejavnik, ki oblikuje človeka, njegov pogled nase in na svet. Če bi mu doma dali občutek ljubljenosti, njegova samopodoba ne bi bila tako iznakažena. Toda, če ljubezni ni okusil doma, se človek vpraša, kako to, da mu je okolica ni mogla pravočasno dati? Kako, da je tekom let sam bil bitko s svojimi ranami, dokler ni postala bolečina neznosna in ni videl odrešenja v čem drugem kot smrti? In še eno bistveno vprašanje: Ali je odločitev, ki jo človek sprejme v obupu, agoniji, res odraz njegove svobodne volje?

Ta situacija se mi zdi jasen dokaz, da sta ljubezen in bližina tisto, kar nazadnje odloča o volji do življenja. Odgovornost vsakega posameznika, družbe, zdravstva, države je, da ima odprte oči za ljudi v stiski in jim pomaga po najboljših močeh. Asistiran samomor pa je marsikdaj način, kako se izogniti tej odgovornosti. Če nekdo izrazi željo po smrti, bi vzroku njegove želje najprej morali priti do dna z ustrezno zdravstveno in psihološko podporo in mu dati vedeti, da kljub bolezni, s katero se sooča, ni izgubil vrednosti v očeh bližnjih in družbe. Predvsem pa poskrbeti, da v svojem trpljenju ne ostane sam.