piše Martin Pandel, referent za izobraževanje Mohorjeve družbe

»Zakaj tako malo vemo o drugih narodnostnih skupnostih? Zakaj ne počenjamo tega, kar dela Mohorjeva? Če bi vedeli, kako se druge »manjšine« spoprijemajo s svojimi težavami in kako temeljito in trajno rešujejo razna odprta vprašanja v prid svojih interesov, bi tudi mi laže nastopali!« je po konferenci lani dejal predstavnik Delovne skupnosti za manjšinska vprašanja in član Sosveta za češko narodno skupnost v Avstriji Richard Basel. 

»V ospredju serije sta učenje in sodelovanje z drugimi evropskimi narodnostnimi skupnostmi. S tem bi okrepili izmenjavo izkušenj z drugimi evropskimi manjšinami in se drug od drugega učili,« je zapisano v vabilih-razpisih. Sam sem ob prihodu na Mohorjevo kot referent za politično izobraževanje razmišljal o tem, da bi skupaj z EURAC Research in tamkajšnjim vodjem inšituta za manjšinsko pravo v Boznu zasnovali tečaj, delavnico ali celo institucijo, kjer bi se mladi politično-zgodovinsko-družbeno-sociološko izurili kot bodoči kompetentni strokovnjaki za naše narodnopolitične organizacije in ustanove. 

Dejansko Mohorjeva opravlja svojo nalogo v skladu z načeli ustanove: izobražuje svoj narod, skupaj si širimo obzorja, več izvemo drug od drugega, se povežemo ter stvarno in ažurno informiramo naše pristaše in predstavnike, predvsem na področjih politike, šolstva, Cerkve in gospodarstva. 

Težišče izobraževalne dejavnosti Mohorjeve mdr. predstavljata dva letna vsebinska sklopa, v katerih poglobljeno obravnavamo aktualna vprašanja političnih dejavnosti narodnostnih skupnosti. Pri tem sta vsekakor v ospredju zanimanja obstoj in razvoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem.

Gre za vsakoletne tridnevne konference (letos od 29. septembra do 1. oktobra 2022), na katerih obravnavamo aktualna vprašanja, letos na vprašanje prihodnje zasnove zakona o narodnostnih skupnostih, saj ni vseeno, ali bo le-ta sledil idejno preživetim vzorcem, značilnim za preteklost, ali pa bo odpiral nove horizonte sodobne demokratične politike, zazrte v prihodnost.

Druga letna stalnica pa je serija pod geslom: Manjšine – okno v svet. Tako smo imeli v gosteh visoke predstavnike posameznih »manjšin«, od gradiščanskih Hrvatov, Kataloncev, Slovencev v Italiji, Madžarov v Sloveniji pa do Lužiških Srbov v Nemčiji, Čehov na Dunaju in gradiščanskih Madžarov. 

Pogledati torej čez meje lastne narodne skupnosti torej pomeni dobiti boljši vpogled v drugo jezikovno narodno skupnost. S tem pa si okrepimo pogled na lastno narodno skupnost. Vemo, za kaj gre. Spoznavamo šibkosti in predvsem prednosti drugih. Tako v vsakdanu laže argumentiramo svoja stališča, smo dobro podkovani in nastopamo samozavestneje. Pravzaprav si ustvarimo nov, bolj poglobljen odnos do svoje skupnosti, jo vzljubimo in spoznamo, da se splača zavzemati za bogastvo in dodano vrednost lastne kulture in jezikovne biti. Tako aktivnosti v tem pogledu za nas niso več breme, temveč veliko olajšanje in notranje zadoščenje. Da pa se vsega tega zavemo, je nujno, da spoznamo druge narodne skupnosti, modele in izkušnje. Prizadevanje za pravice in boljši položaj narodne skupnosti je vredno truda, in če postaneš navdušen in ognjevit zagovornik pravic, potem res polno zaživiš kot koroška Slovenka, koroški Slovenec.