Kje pa vidimo dvojezičnost?

Na temo dvojezičnih napisov v Selah nisem naletel povsem naključno. Na začetku leta smo uredniki in urednice Novic na vsakoletni klavzuri razpravljali o novih rubrikah. V preteklih tednih ste v rubriki Koroški Amor lahko brali zgodbe o tem, kako so se spoznali naši bralci in bralke. V zadnjih številkah smo vam ponujali nasvete zdravnikov in zdravnic. Tokrat pa uvajamo novo rubriko o vidni dvojezičnosti. 

Vprašali smo se, kje v javnem prostoru lahko zasledimo dvojezične napise in kako pogosto jih sploh opazimo. In tako sem – morda res nekoliko po naključju – naletel na dvojezične napise na avtobusnih postajah v Selah. Do tega odkritja je prišlo med pripravami s selsko nogometno ekipo, ko smo v mrzlih zimskih dneh tekali po selskih cestah in se občasno spočili na tamkajšnjih avtobusnih postajah. A ker smo na klavzuri ravno razpravljali o novi rubriki, sem imel oči na pecljih in prešinilo me je vprašanje: Zakaj sem dvojezične napise na avtobusnih postajah opazil le v Selah, ne pa tudi kje drugje? Radovednost me je gnala naprej. Želel sem izvedeti, kdo je odgovoren za njihovo postavitev in kako je sploh prišlo do tega, da so v Selah avtobusne postaje označene dvojezično, drugod pa ne. Ta tema me je začela še bolj zanimati, saj se mi je zdelo pomembno razumeti, kakšno mesto ima vidna dvojezičnost v našem vsakdanjem prostoru.

Dvojezičnost pa je gotovo vidna še marsikje na Koroškem in v drugih krajih. Zato bodite v naslednjih tednih pozorni na vidno dvojezičnost in nam sporočite primere dobre prakse. Namen predstavitve teh zgledov pa je tudi spodbuditi druge, da se zavestno odločijo za večjo vidnost slovenščine v javnem prostoru.