
Pred nedavnim so dijakinje in dijaki predstavili svoje misli žiriji govorniškega natečaja, ki ga od leta 1989 naprej ob podelitvi Tischlerjeve nagrade organizirata Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev.
Mladi so svoje misli predstavili v zborni slovenščini, ki je najvišja oblika knjižnega jezika in se uporablja v uradnih in formalnih situacijah. Cilj natečaja je, da mladi javno nastopijo in retorično in vsebinsko prepričajo žirijo, da lahko s svojimi nastopi nagovorijo tudi najširši krog ljudi. Stopnja pod zborno slovenščino je knjižni pogovorni jezik, ki je prehod med pogovornim in zbornim jezikom, berem v svojih zapiskih z univerze. Ta se uporablja v manj formalnih, a javnih situacijah.
Nato sledi pogovorni jezik, ki je neknjižna oblika in jo uporabljamo v vsakdanji komunikaciji. Občasno slišim, da osebe ne želijo (spre)govoriti slovensko, četudi vse razumejo in bi se lahko pogovarjale v vsakdanu tudi v slovenščini ali v narečjih. Kot vzrok navajajo nelagoden občutek, da ne znajo govoriti perfektno ali da se bojijo napak. Podobne misli mi švigajo po glavi, ko pridem v situacijo, kjer bi lahko govoril italijansko. Vem, da italijansko ne znam perfektno, in vem, da bom pri govorenju naredil napake. Prav tako pa tudi vem, da jo razumem in da bi lahko navadne vsakdanje pogovore vodil v italijanščini oz. bolj v tržaškem narečju. To bom v tem letu skušal spremeniti, ker bi rad znal bolje italjansko. To pa bo šlo le tedaj, če bom jezik tudi govoril. Zato bi bilo treba osebam, ki so v naših krajih v podobni situaciji s slovenščino oz. s slovenskimi narečji, dati več poguma in podpore. Slovenščina v vsakdanu naj bi bila sredstvo komunikacije, sredstvo, ki se ga radi poslužujemo, se mu ne izogibamo v strahu pred napakami. Zavedati se moramo, da se jezik uporablja v različnih situacijah in da le z rabo postajamo vedno boljši.
Iz rubrike Komentar preberite tudi