Iz zasvojenosti vstati v pristno življenje

V tokratni velikonočni številki vam prinašamo navdihujoče zgodbe ljudi, ki so premagali svojo odvisnost. Seznam oblik zasvojenosti, o katerih spregovorijo, nikakor ni popoln, saj nam recimo ni uspelo najti nekdanjega odvisnika ali odvisnice od tablet, iger na srečo, heroina ali seksa, ki bi javno spregovoril o tem. Nasploh je odvisnike veliko lažje najti kot nekdanje zasvojence. Ko sem dobrolskega župnika Janeza Tratarja vprašal, ali pozna kake odvisnike v fari, mi je odvrnil, da jih, da pa »se še niso vrnili na boljšo pot«. A tudi ljudem, ki so premagali svojo odvisnost, pogosto ni lahko spregovoriti o njej. Kaj šele staršem, ki so recimo zaradi predoziranja izgubili svojega otroka. Vse to je povezano z občutki krivde, sramu in stigme. A naše sogovornice in sogovorniki so zmogli premagati svojo odvisnost, spregovoriti o njej in vstati v novo življenje.


Pred velikonočnim praznikom naj bi vladal post. Letos sem se ga lotil tudi sam, saj bolj ali manj redno konzumiram alkohol. Čeprav se ne opijam več pogosto, sem se med pandemijo navadil doma zmešati en koktejl na dan in sem s to prakso nadaljeval tudi po pandemiji. Zato se mi je 40-dnevna odpoved alkoholu, tej ljudski drogi, zdela odlična ideja. In glej ga zlomka, sploh nisem imel problema z odpovedjo alkoholu doma, kvečjemu v gostilni, kjer sem naročil sok, natakar pa mi je postregel s posmehljivim komentarjem v smislu: »Danes si pa spet priden, kajne?«


V otroštvu nisem ničesar tako sovražil kot dejstvo, da moja starša kadita. Kljub temu sem tudi sam začel kaditi s 15 leti in sem še danes odvisen od tobaka, medtem ko sta starša nehala. Ko razmišljam o tem, zakaj sem sploh začel, mi najprej na misel pride pritisk vrstnikov in prijateljev, zaradi katerega sem vzel ponujeno cigareto. Nato vprašanje, ali že mlad nisem imel rad samega sebe. Takoj nato pa misel, da smo zares odrasli šele tedaj, ko prenehamo druge (starše, vrstnike, prijatelje, moža, ženo ipd.) kriviti za svoje trpljenje. Dvakrat sem poskušal opustiti kajenje, enkrat ob pomoči zdravnice, drugič hipnotizerke. Odvisnosti se prizadeti pogosto zavemo šele tedaj, ko njene posledice začno uničujoče vplivati na naša življenja, na zdravje, delovne navade in odnose z bližnjimi. A nikoli ni prepozno za odločitev za pristno življenje