
Nato so si praktično vsak dan sledile izjave vodij propadle semafor koalicije, v katerih so trije protagonisti drug drugega krivili za propad koalicijskih pogajanj. Tudi predsednik Alexander Van der Bellen je v novem letu trikrat stopil pred javnost. Enkrat nam je po odhodu stranke NEOS oznanil nadaljevanje koalicijskih pogajanj med ÖVP in SPÖ, po propadu teh pogajanj pa predstavil novo situacijo, v kateri ÖVP po tem, ko se je znebila Karla Nehammerja, ne odklanja več koalicije s svobodnjaki (FPÖ) pod vodstvom Herberta Kickla. Nazadnje je predsednik na praznik svetih treh kraljev žezlo za koalicijska pogajanja predal v roke Herberta Kickla, zmagovalca lanskoletnih volitev, in ga pooblastil za iskanje večine v novem sklicu parlamenta. Trenutno kaže, da bo s podporo ÖVP pod vodstvom novega predsednika Christiana Stockerja novi avstrijski kancler postal Kickl.
To je vesel trenutek za vse volilce FPÖ, razočarane nad tem, da avstrijski predsednik Van der Bellen ni v skladu z navado že takoj po volitvah mandata za sestavo vlade dal Kicklu. Predsednik je namreč po volitvah dejal, da na podlagi izjav pred volitvami in takoj po njih nobena stranka noče v koalicijo s FPÖ. Hkrati je to trenutek poraza za predsednika, ki bo prav Herberta Kickla – Van der Bellen ga je leta 2019 odpustil s pozicije notranjega ministra – najbrž v prihodnosti moral zapriseči kot avstrijskega kanclerja. Še bolj bridko pa je spoznanje, da je za vzpon skrajnežev na oblast tako nekoč kot tudi danes najbolj odgovorna implozija politične sredine, kar so nam nazadnje predočila propadla koalicijska pogajanja med ÖVP, SPÖ in NEOS. Golo nasprotovanje Kicklu še ni recept za prihodnost, zasoljeno s proračunskim primanjkljajem. Zdaj čakamo, da svoj recept za gospodarsko okrevanje Avstrije predloži Kickl, edini politični profiter vseh kriz preteklih let.
Iz rubrike Komentar preberite tudi