Bica mi je vedno rekla, da so bile nedolžne žrtve

Pred dvema tednoma je bila velika noč, v vaših poštnih nabiralnikih pa posebna izdaja tednika Novice, v kateri so bili zbrani med drugim tudi spomini oseb, ki so doživele čas druge svetovne vojne. Ljudje so nam zaupali svoje osebne spomine, v naslednjih vrsticah pa bi rad delil tudi spomine, ki mi jih je zaupala pred petimi leti umrla babica iz Vidre vasi. Naša družina k sreči ni bila pregnana. Pa vendar imamo tudi družinsko zgodbo s konca druge svetovne vojne. 5. maja 1945, le tri dni pred koncem vojne, je pet družin ob eksploziji razstreliva izgubilo svoje sinove. Po navedbah moje babice so se tedaj vojaki umikali iz Grabna pod Komljem. Tam pa so pustili vse, tudi strelivo. Zakaj je prišlo do eksplozije, ni jasno. Najmlajši od petih žrtev je bil Igo, star šest let, ki je bil babičin brat. »Kako ste vedeli, da je Igo med mrtvimi, ko pa od fantka ni ostalo nič več?« je moja mama vprašala babico. Ona pa je le odgovorila: »Ni ga bilo domov …« Moji babici je bilo zelo pomembno, da se ohrani spomin na to tragedijo in je vedno spet poudarjala, da so bile nedolžne žrtve. »Jaz to hočem, da je tako zapisano. Bili so nedolžne žrtve,« je babica povedala stricema in mami. Z mano o tem dolgo ni govorila. Šele v zadnjih letih svojega življenja, ko sem nenehno spraševal, mi je začela odgovarjati na vprašanja. Zelo važno se mi zdi, da sem ta pogovor tedaj snemal in ga lahko vedno spet poslušam. Na družinskem grobu v Nonči vasi pa sem že tedaj zaznal tudi ime babičine sestre Rezike, ki je umrla le nekaj mesecev za šestletnim bratom Igom. Ta naj bi se ranila pri iskanju mlajšega brata in umrla za posledicami teh ran. O njej pa z babico nikoli nisem govoril, in žal tudi nikoli več ne bom mogel.