Ali niso vedeli, kje so?

Minulo nedeljo sem bil ravno na poti na kosilo, ko sem približno ob 12. uri prejel informacijo, da se je policija pripeljala na Peršmanovo domačijo in tam izvaja racijo med udeleženkami in udeleženci antifašističnega tabora. Za pojasnilo: gre za srečanje mladih aktivistov, večinoma iz Avstrije, ki nekaj dni preživijo skupaj in prisluhnejo različnim predavateljem. Eden od letošnjih govorcev je bil, na primer, zgodovinar Peter Pirker s celovške univerze. 

Na poti proti Peršmanovi domačiji sem razmišljal, kaj me tam čaka. Predstavljal sem si, da gre za kakšno banalnost – morda je kdo prijavil, da ljudje tam kampirajo brez dovoljenja. A resničnost je bila povsem drugačna. Ko sem prispel, je bila rahlo vzpenjajoča se gramozna pot do muzeja blokirana s policijskimi vozili, večjimi kombiji in črnimi limuzinami. Okoli hiše so, povsem pretreseni, stopali udeleženci in udeleženke kampa – se objemali, jokali, si zbegano segali v lase. Se to, kar se v tem trenutku dogaja pri Peršmanu – na tem za koroške Slovence svetem kraju spomina na žrtve nacističnega režima – lahko res dogaja? Verjamem, da so se to spraševali številni udeleženci kampa, pa tudi jaz.

Še posebej, ko je vodja policijske akcije napovedal preiskavo notranjosti Peršmanove domačije in celo zagrozil, da bodo hišo preiskali s policijskim psom. Kričanje, v ozadju ropot policijskega helikopterja, pasje lajanje, prerivanje … Vodja akcije pa pri vhodu v muzej prime za pištolo na pasu. 

Ob vsem tem mi je šla po glavi le ena misel: ali voditelji te akcije – med njimi tudi okrajni glavar, ki je bil ves čas pri celi zadevi navzoč – sploh vedo, kje se nahajajo?

Tistega dne na Peršmanovi domačiji ni šlo zgolj za racijo. Šlo je za sporočilo. Za grob vdor države na kraj, ki bi moral ostati prostor spoštovanja, učenja in spomina. Šlo je za nasilje nad dediščino upora, nad spominom na družino, ki je tu umrla pod streli nacistov.

Tisto nedeljo ni bila ranjena le pravica do mirnega zbiranja. Ranjena je bila zgodovina. Ranjena je bila prihodnost. In medtem ko so se mladi, ki so prišli poslušat predavanja o zgodovinskem spominu, držali za roke, trepetali in jokali, so uniformirani možje s pištolami korakali po dvorišču domačije, kjer so nekoč ležala trupla otrok.

Če kdo od odgovornih res ne ve, kje je bil – naj gre še enkrat k Peršmanu. V tišini. In naj posluša.