Ali dovolj sprašujemo?

Pred osmimi leti, ko me je jeseni zajel prehlad, sem, ko sem spet ozdravel, vprašal stara starša iz Vidre vasi, kakšen pomen ima za njiju beseda zdravje. V svojih zapiskih berem, da mi je babica tedaj rekla, da si zanjo zdrav tako dolgo, da sam zmoreš opravljati vsakdanje stvari. Dedek pa je povedal, da ko si bolan vidiš stvari čisto drugače kot kadar si zdrav.

V tokratni številki se uredniki in urednice tednika Novice nismo pogovorili s svojimi sorodniki, temveč s starejšimi ljudmi, ki so z nami delili svoje življenjske zgodbe in še marsikaj več. V vsakodnevnem življenju se pogosto osredotočamo le na to, kar bo in ne na to, kar je bilo.

Že pred meseci smo se v redakciji odločili, da bomo to številko posvetili temi »Naše korenine«, ker včasih pozabimo, kako pomembne so zgodbe prejšnjih generacij in njihovi pogledi, saj so marsikaj doživeli in videli, kar je danes zapisano v zgodovinskih knjigah. Pomembna so njihova pričevanja iz prve roke, saj je prič grozot časa druge svetovne vojne vedno manj. Prav tako pomembna so tudi njihova pričevanja o delu v svojih poklicih, v raznih društvih, v narodni skupnosti in nenazadnje tudi v družini.

Sprašujem se, kako se bomo čez nekaj desetletij spominjali na pregon koroških Slovenk in Slovencev, ko ne bo več živih prič časa. Kaj bo tedaj osnova za spomin? Morda zapisana pričevanja v knjigah, spomini v družinah, filmi, spomeniki? Ali danes zadosti sprašujemo in poslušamo žive priče? Si to, kar nam povedo, zabeležimo, zapišemo, snemamo? Ali v družinah sploh govorimo o tem?

Pomembno se mi zdi, da čim več sprašujemo in zapisujemo ter snemamo pričevanja ljudi o izkušnjah iz temnih obdobij, a tudi o svetlih trenutkih življenja in narodne skupnosti. To pa tudi ne le mi - uredniki in urednice - temveč vsi!